Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
7. septembra 1890 – ustanovitvena slovesnost celjskega sokola
Na ustanovnem občnem zboru celjskega sokola, ki je bil 31. 8. 1890, je bil sprejet sklep, da se 7. in 8. septembra 1890 pripravi »velika ustanovna slavnost«. Te so se poleg mnogih drugih udeležila še vsa slovenska sokolska društva, med njimi so posebej izstopali ljubljanski sokoli pod vodstvom načelnika in župana Ivana Hribarja, tržaški sokoli z načelnikom Cotičem, goriški sokoli, dolenjski sokoli z načelnikom Rosino, zagorski sokoli in drugi. Prišli so tudi hrvaški sokoli iz Zagreba z načelnikom Mazzuro in dvajset njihovih »biciklistov« ter člani Pokupskega sokola iz Karlovca. V sokolskem kroju je bilo tega dne nad 200 udeležencev.
Ob njih so bili zastopani tudi »akademiki« društva Triglav in predstavniki dveh tržaških društev, Edinosti in Delavsko podpornega društva. In kot se za takšno slavnost spodobi niso manjkali niti »mnogi odlični gospodi in dame iz Ljubljane, Litije, Zagreba itd«. Svečanost Dogodku pa so posebno svečanost pridali godbeniki »Vatrogasne« in šmarske godbe, zagrebški tamburaši in pevci pevskih društev Slavec iz Ljubljane, Ptujskega slovenskega društva in domače Narodne čitalnice.
»Ustanovna slavnost« celjskega sokola 7. in 8. septembra je povsem uspela, dvodnevna prireditev pa je še dolgo odmevala v mestu in v takratnem časopisju. Vendar ne samo zaradi njene množičnosti in veličastnega izleta sokolov v Žalec drugi dan, ampak predvsem zaradi žolčnih odzivov celjskih Nemcev, ki so slavnost razumeli predvsem kot nesramno izzivanje mirnih meščanov »pranemškega« Celja.
Celjsko območje se je s sokolstvom srečalo že v šestdesetih letih 19. st., posebno ob žalskem taboru 1868, ko so udeleženci lahko »burno pozdravili« nastop šestdesetih ljubljanskih sokolov. Žal pa je to bilo tudi vse, kajti huda kriza slovenskega nacionalnega tabora v sedemdesetih letih 19. st. v Celju kaj več kot životarjenje slovenske čitalnice ni dovoljevala.
Ko so v Mozirju 1882 ustanovili Savinjski sokol, so pri slovesnosti sodelovali tudi nekateri celjski Slovenci, vendar kasneje savinjski sokoli telovadnih nastopov v Celju niso pripravljali. Njihov edini organiziran prihod v mesto ob Savinji je bil ob pogrebu velikega narodnjaka dr. Štefana Kočevarja, oktobra 1883.
Tako se je ideja sokolskega gibanja v Celje »udomačila in ukoreninila« precej pozno, šele ob koncu 80. let 19. st., ko se je v mestu zbralo večje število mladih narodnjakov. Med njimi je bil tudi dolgoletni sokol dr. Dragotin Treo, ki se je telovadnih veščin naučil pri Dolenjskem sokolu v Novem mestu, kjer je služboval. Njegovih celjskih prijateljev za telovadbo ni bilo težko navdušiti, tudi gostilničarja Košerja pri Belem volu ne, ki jim je v letu 1889/90 ponudil v uporabo zimski vrtni salon, medtem ko so jim v poletnih mesecih bili za telovadbo na voljo tudi čitalniški prostori v Straussovi gostilni (kasnejšem hotelu Pošta).
Dober odziv celjskih Slovencev je dr. Trea pripeljal do sklepa, da tudi v mestu ob Savinji ustanovijo sokolsko društvo. Tako so že 4. junija 1890 v čitalniških prostorih sklicali ustanovni shod, na katerem so osnovali ustanovni odbor, v sestavi: dr. Ivan Dečko, dr. Andrej Dominkuš in dr. Dragotin Treo, in mu naložili nalogo, izpeljati ustanovitev društva.
Sprva so »odborniki« razmišljali, da bi zadevo enostavneje rešili s preselitvijo Savinjskega sokola v Celje, vendar Mozirjani iz razumljivih razlogov na to niso pristali.
Tako jim ni preostalo drugega kot ustanoviti novo sokolsko društvo. Čeprav v hudo zaostrenih nacionalnih razmerah slovenskih društev ni bilo lahko ustanoviti, se je to pri Celjskem sokolu neverjetno hitro odvijalo. Pravila, ki jih je ustanovni odbor sestavil in predložil v potrditev namestništvu v Gradec, so namreč začela veljati že 16. julija.
Zanimanje za novo društvo v javnosti je bilo veliko, tudi po zaslugi številnih objav v časnikih. Prve so objavili že 18. junija. Tudi prošnja po denarni podpori je naletela na veliko razumevanje, saj se je do konca julija v »ustanovitvenem fondu« nabralo že preko 500 gld, do konca leta 1890 pa je omenjena vsota že presegla 1300 gld.
Prvi velik dan za Celjsko sokolsko društvo je napočil 31. avgusta 1890, ko so v prostorih čitalnice pripravili ustanovni občni zbor in na njem izvolili društveni odbor. Prvi starosta celjski sokolov je postal dr. Josip Vrečko. Za njegove namestnika je bil izbran dr. Ivan Dečko, tajniške posle je prevzel dr. Dragotin Treo, blagajniške Josip Georg in »orodjarske« Franc Lončar, medtem ko sta bila za odborniška namestnika izbrana Dragotin Vanič in Janez Bouha. Kot je napisano na začetku sestavka, je na ustanovnem občnem zboru bil sprejet tudi sklep, da se 7. in 8. septembra 1890 pripravi »velika ustanovna slavnost«.
Vir: B. Goropevšek, Zgodilo se je v Celju, http://ook.knjiznica-celje.si/zgodilo/sokoli.htm
Priporočamo tudi: Matija Benčan (1866-1945)