Ob 190-letnici rojstva in 120-letnici smrti posvečamo v Slovanski knjižnici spomladansko knjižno razstavo slovenski pesnici, pisateljici, dramatičarki in prevajalki, Ljubljančanki Luizi Pesjak.
Nadarjena hči Prešernovega prijatelja, odvetnika Blaža Crobatha, je kot hči Slovenca in Poljakinje sprva rasla v domačem nemško-francosko govorečem okolju in bila deležna dobre izobrazbe. Nanjo je še posebno vplival France Prešeren, ki jo je kot deklico poučeval na očetovem domu. Ko se je leta 1864 priključila slovenskemu narodnemu gibanju, je začela pisati tudi v slovenščini.
Luiza Pesjak (1828 – 1898): trivialna književnost ali literarna tradicija 19. stoletja?
Luizo Pesjak slovenska literarna zgodovina ni uvrščala med pomembnejše pisateljske osebnosti, četudi je bila v svojem času zelo opazna z narodnobuditeljskim delom za ljubljansko čitalnico, poznana po libretu za priljubljeno Foersterjevo opero Gorenjski slavček, zlasti pa vidna v številnih literarnih objavah v slovenskem časopisju. S pisemskim romanom Beatin dnevnik, kjer novejše študije odkrivajo zapletenejše pripovedne postopke in duhovito medbesedilnost, je napisala eno najdaljših del dotedanje slovenske proze, a so cenili predvsem Vijolice, pesniško zbirko za mladino. Njeno delo je dolgo obveljalo za nepomembno, trivialno, epigonsko, popularno, v najboljšem primeru za »lahkotno kramIjanje mehkočutnega ženskega srca, ljubečega naravo« (Erjavec, E.; Flere, P., 1926).
Luiza Pesjak ni hodila s prevladujočim tokom slovenske književnosti, ki se je iz romantičnih občutij izvijal k realizmu. Prav tako je bila njena življenjska usoda precej drugačna od usode večine slovenskih literatov. Okolje visokega meščanstva je v njenem primeru že od zgodnje mladosti – srečevanj z akterji slovenske romantike na očetovem domu – pomenilo skoraj zavezujoče gojenje kulture in duha. Razgledanost in večjezičnost sta ji omogočila dobro poznavanje širokega spektra evropske pisne produkcije, tudi take, ki v našem prostoru ni bila posebno znana. Če natančneje pogledamo njena dela, bomo v njih zlahka odkrili prvine, ki jih lahko pripišemo t. i. literarnemu bidermajerju (Bogataj Gradišnik, K., 2001), nekakšni pozni romantiki oziroma srednjeevropskemu slogu meščanske kulture in izraza, kjer se v literaturi mešajo prvine tako predromantike in klasike (temeljni življenjski optimizem literarnega subjekta, njegova nedeljiva povezanost z naravo, poudarjanje (družinske) idile), sentimentalizma (prevladujoča rahločutnost) kot tudi tipične značilnosti romantike (zavzemanje za narodno identiteto, samobitnost, zanimanje za folkloro, tuje dežele) in že nekaj njenih temačnejših odtenkov (otožnejši toni v poeziji, zgovorna je npr. dolgoletna povezanost Pesjakove s Stritarjem …).
Delo Luize Pesjak prinaša v slovenski literarni prostor predvsem raznolikost, ki je ne bi smeli prezreti in je izraz heterogenega literarnega 19. stoletja tudi na naši tleh. Gre za literaturo, ki na eni strani uvaja za našo književnost tedaj še neznačilne teme, pri čemer je naslovljena na širši krog bralcev. Tu je usoda in lik ženske (Rahela, Beatin dnevnik), pa otrok (rahločutna poezija, ki se dokaj razlikuje od uveljavljene »krištofšmidovske« moralistične didaktike), pogost je motiv narave, živali ter tujih dežel. Na drugi strani prinaša k nam ali utrjuje nove žanre kot so ženski oziroma sentimentalni roman, meščanska drama (veseloigra), pravljica, legenda, potopisna književnost. Ne smemo pozabiti še na prevajalsko delo Luize Pesjak, ki je nemško govoreče bralce seznanjalo s klasiki slovenske literature, Slovence pa z deli sočasne evropske književnosti.