Lahko si samo predstavljamo, kako se je počutil Rado Jereb, konjiški župan in notar, ko je bil v maju leta 1934 predhodno seznanjen z odločitvijo Kraljevske banske uprave tedanje Dravske banovine, da bodo oblasti trško naselje Konjice, ob reki Dravinji, med Konjiško goro in vinorodnimi Škalcami, preimenovale v Slovenske Konjice.
Kljub zelo pogostimi trenji in nasprotovanji med tedaj močno razdvojenimi slovensko in nemško govorečimi konjiškimi tržani, pa ni bilo nikoli nobenega dvoma, da se v zgodovinskih virih leta 1165 prvič zapisano ime naselja (kot Gvniwiz), ki se je sčasoma oblikovno sicer spreminjalo, pomensko nanaša na slovensko ime Konjice. To izpričuje tudi beli konj v sedanjem občinskem grbu. Ta je nastal že pred letom 1571 in ga štejemo med redke t. i. slovensko govoreče grbe.
S sprejeto odločitvijo o preimenovanju se župan zagotovo ni strinjal in ji je tudi ostro nasprotoval, vendar o tem ni ohranjenih zgodovinskih virov. Prav tako ni verodostojnih informacij o vzrokih za takšno odločitev oblasti, do danes pa se je ohranila pripoved, da je do preimenovanja prišlo zaradi težav pri dostavi poštnih pošiljk in do pomot zaradi zamenjav imena Konjice z mestom Konjic v današnji Bosni in Hercegovini.
Nobeno nasprotovanje ni pomagalo, 13. junija 1934 je bilo preimenovanje, na podlagi Zakona o imenih mest in ulic…, objavljeno v tedanjem uradnem listu (Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine) in s tem pravnomočno.
Po 90-letih od tega dogodka se v vsakdanji lokalni rabi in v ljudskem govoru še vedno pogosto uporablja nekdanje ime naselja, pa tudi prebivalci, ki so neke vrste lastniki krajevnih imen in poimenovanj (ustvarili so jih sami) sebe imenujejo konjičani in konjičanke, neoziraje se na sedaj veljavna pravopisna pravila.
V obdobju osamosvojitve Slovenije je tedanji konjiški župan Jože Baraga sicer podal pobudo za vrnitev nekdanjega imena sedanjemu mestu (drugega naselja z imenom Konjice v Sloveniji ni), vendar le-ta, verjetno zaradi s tem povezanih stroškov, ni doživela širše podpore in uresničitve. Primerno in pravilno pa je, da se tudi na takšne, četudi včasih negativne dogodke, ohranja zgodovinski spomin, nenazadnje tudi za bodoče rodove.
Besedilo: Sebastjan Habicht
