Da bi preprečili širjenje okužb, so obolele namestili v posebne zgradbe – lazarete. Ti so morali biti čimbolj oddaljeni od ostalih bivališč. Ponavadi so bili zastraženi ali obdani z obzidjem. Upravljali so jih stalno nameščeni lazaretni mojstri, ki so morali paziti predvsem na to, da bolniki ne bi zbežali. Kužnim bolnikom so hrano dostavljali skozi okenca, v posebnih košaricah ali z lopatami, da je bil stik z njimi čim manjši. Dokler je bilo razmerje med številom bolnikov in številom “bolničarjev” ugodno, so bile življenjske razmere znosne, v času epidemij pa se je to spremenilo. Takrat so bili lazareti zgolj predsobe pokopališč.