»Fantiči, ki smo hoteli biti ponosni na kaj imenitnega v domačem kraju, smo si domišljali, da je Hum »vulkanskega izvora«.
Kopasti hrib s strmimi pobočji in šiljastim vrhom, magičnost besede vulkan iz prvih vedenj o žareči Zemljini notranjosti, iz katere so v nepojmljivi davnini črpale gorotvorne sile, atomski vrelec pod hribom, vse to, eno z drugim, je spodžigalo našo domišljijo. Še dolgo po tem, ko nam je šolska učenost razblinila iluzijo, nam ni šlo v račun, da bi bil naš Hum (na njegov vrh smo se kot gamsi pripodili tudi po dvakrat v istem dnevu) čisto navaden skalnat hrib. Danes bi rekli, no ja, vulkan sicer ni bil, čisto navaden hrib pa tudi ni, da bi ga lahko imelo vsako mesto. Je naš hrib. Ta »naš« je seveda več kot zgolj samoumevna danost, da Huma pač ni mogoče nikamor prestaviti in se zato zanj ni bati. Nemara prav zategadelj ustvarja občutek trajnosti, večnosti, da se potem v ta varni okvir lahko vstavijo vse minljive stvari s človeškim spominom vred. Sodobna sociologija bi našo otroško zablodo najbrž razložila kot željo za poistovetenjem z vrednostnim simbolom, a bila je, ta želja, zgolj cepljena na običajni krajevni ponos, češ, tudi mi smo nekaj.«
Tomo Korošec (iz Uvoda v monografijo Laško, 1991, T. Korošec idr.)
Kopasti hrib s strmimi pobočji in šiljastim vrhom, magičnost besede vulkan iz prvih vedenj o žareči Zemljini notranjosti, iz katere so v nepojmljivi davnini črpale gorotvorne sile, atomski vrelec pod hribom, vse to, eno z drugim, je spodžigalo našo domišljijo. Še dolgo po tem, ko nam je šolska učenost razblinila iluzijo, nam ni šlo v račun, da bi bil naš Hum (na njegov vrh smo se kot gamsi pripodili tudi po dvakrat v istem dnevu) čisto navaden skalnat hrib. Danes bi rekli, no ja, vulkan sicer ni bil, čisto navaden hrib pa tudi ni, da bi ga lahko imelo vsako mesto. Je naš hrib. Ta »naš« je seveda več kot zgolj samoumevna danost, da Huma pač ni mogoče nikamor prestaviti in se zato zanj ni bati. Nemara prav zategadelj ustvarja občutek trajnosti, večnosti, da se potem v ta varni okvir lahko vstavijo vse minljive stvari s človeškim spominom vred. Sodobna sociologija bi našo otroško zablodo najbrž razložila kot željo za poistovetenjem z vrednostnim simbolom, a bila je, ta želja, zgolj cepljena na običajni krajevni ponos, češ, tudi mi smo nekaj.«
Tomo Korošec (iz Uvoda v monografijo Laško, 1991, T. Korošec idr.)
