Janko Saftič, (1895-1919) Katinin iz Jelšan pri Ilirski Bistrici je bil vsekakor prvi upornik in prva žrtev po italijanski zasedbi Primorske.
O njem pripoveduje Dimitrij Grlj, glasbenik in upokojeni ravnatelj Osnovne šole v Ilirski Bistrici:
»Takoj po prihodu italijanske vojske v naše kraje v novembru leta 1918 so italijanske vojaške oblasti pričele zapirati fante, ki so se vrnili iz avsto-ogrske vojske. Naši ljudje menijo, da so s tem želeli prikazati čim več ujetnikov. Fantje v Jelšanah so se temu upirali. Med njimi je bil posebno izrazit upornik Janko Saftič, ki se ni pustil ujeti in je za nasilje, ki so ga italijanski vojaki in karabinjerji vršili nad našimi fanti, odgovarjal z ogorčenimi protesti in nastopi. Odšel je v hosto in si napravil skrit bunker v »Mrzljaku« v Brdih, kjer je prebival več kot leto dni. Sestra Angela, brat in drugi vaščani so mu nosili hrano. Ob večerih je prihajal v vas. Med vaščani je bil priljubljen in vsi so ga imeli radi. Odmeven je bil dogodek, ko je nekega večera prišel v Hrabarjevo gostilno, kjer so ga zasačili karabinjerji. Ko jih je zagledal je dvignil mizo s steklenico in kozarci vred in jih tako zmedel, da jim je ušel. Povsod so ga iskali in sicer po skupinah, trije vojaki in dva karabinjerja. A mu niso mogli do živega. Oborožen je bil s pištolo in lovsko puško. Ves čas je tako rekoč živel v ilegali.
Usodnega dne, na božični večer, bil je dobre volje je prišel v bližino vodovodne črpalke pri dolenjskem mostu, kjer je Josip Štemberger, takratni občinski župan, črpal vodo za vas, ter stopil v strojnico. Štemberger ga je svaril naj se varuje, ker ga prav ta večer še posebej iščejo po vasi. Rotil ga je naj se varno skrije. Saftič, ki je bil očitno dobro razpoložen, ga ni poslušal in je dejal, naj se le prikažejo, jim bo že pokazal. Kmalu je bilo zunaj v temi slišati neko govorjenje. Saftič je zgrabil pištolo in puško in orožje usmeril proti glasovom. Pozneje so ugotovili, da je bila to skupina petih karabinjerjev s komandantom na čelu. Začelo se je streljanje vse vprek. Italijanom so prišli na pomoč še ostali vojaki iz vasi. Končno so v strojnico prihiteli karabinjerji in vojaki. Prišla sta tudi dva otroka sosedovega mlinarja. Otroka sta jokala, ker sta se na smrt prestrašila. Štembergerja so sprva hoteli ustreliti, a so ga le odpeljali in za nekaj dni priprli. Nedaleč od vodovoda so mu pokazali prestreljenega »bandita« Saftiča. Ni znano koliko žrtev je bilo na italijanski strani, za gotovo pa so bile. Nasilje in šikaniranje prebivalstva se je po tem dogodku še bolj stopnjevalo. Pa tudi sovraštvo ljudi do novih okupatorjev.«
Naš pripovedovalec Grlj sklene pripoved z ugotovitvijo: »Žal … Danes le malokdo ve za ta dogodek iz naše nedavne zgodovine, ko je bila na sveti večer vsa vas zastražena in ni smel nihče iz hiše.« 124/v.č.
