V poletnih počitnicah 1955 sem se s sošolcem Evgenom pridružil tritedenskemu potepanju po Jugoslaviji, ki ga je organiziral Ferialni savez Jugoslavije / Počitniška zveza Jugoslavije. V skupini nas je bilo za en avtobus. Bili smo iz različnih krajev, ob odhodu smo se srečali prvič. Pot nas je vodila skozi vseh šest jugoslovanskih republik, potovali smo z vlakom, avtobusom, z ladjo po Donavi skozi Djerdap, po Srbiji tudi z ozkotirnim »ćirom«, pa na Ohridsko jezero in spet avtobus s Kosova v Črno goro, od tam pa v Dubrovnik in z ladjo proti Reki domov. V Peći na Kosovu smo se srečali z drugo skupino, ki je šla po isti trasi le v nasprotno smer. Menjali smo avtobusa in se po vsičenem kratkem srečanju razšli. Vse je bilo sila skromno, a teklo je ko namazano. Doživetij je bilo veliko. Spominjam pa se, da nas je najbolj osupnil in prikoval postanek v Nišu, pri Ćele kuli, kar pomeni stolp iz lobanj. Po zatrtju srbske vstaje na začetku 19. stoletja so ga zgradili Turki iz 952 lobanj pobitih Srbov. Pretresljiv je bil glas ostarelega čuvaja: Prihajajo v te kraje zahodnjaki in se smejejo naši zaostalosti, a se ne zavedajo, da smo mi 500 let krvaveli na braniku zahodne civilizacije. Na sliki spodaj: naše natovarjanje na ozkotirni vlak, zgoraj: skupina pred kapelo, s katero so spomeniško zavarovali grozljivi stolp lobanj. (sf)
