Obdaritev otrok zaposlenih v Stanovanjskem podjetju Celje, 1970/71.
Peter Simoniti (1930-) se je več kot štiri desetletja v drugi polovici 20. stoletja zapisoval v spomin kot dobri mož Dedek Mraz mnogih generacij otrok in njihovih staršev širšega celjskega območja, Savinjske, pa tudi na Koroškem ter Kozjanskem.
Kot ljubiteljski gledališki igralec, najprej kot član Delavskega odra, kasneje štorskega gledališča in Ljubiteljskega gledališča Teharje Celje, je otroke razveseljeval v mnogih vrtcih, šolah in podjetjih. Oblikoval je originalni lik dobrega moža, ki je »oznanjal« mir in razumevanje med ljudmi, učil ljubezni in medsebojnega spoštovanja med otroki in starši, vzgojiteljicami in učiteljicami, a tudi pravega odnosa do narave …
To je bil Dedek Mraz, ki otrokom ni samo prinašal daril, temveč se je z njimi igral, si zanje vzel čas, da je ta zanje postal »brezčasen«, se »spustil« k njim na tla in se z njimi igral, pel in plesal, z njimi jedel in šel z njimi tudi spat ter se z njimi prebujal … Za vse je poustvaril predvsem nepozabno notranje doživetje »dobrega in lepega«.
A je bil kot takšen »dobri mož« za takratno aktualno družbeno-politično obdobje za nekatere »varuhe družbene doktrine« vse premalo v skladu z duhom tedanjega časa. O njegovem neprimernem predstavljanju lika »dobrega moža« je razpravljala vrsta celjskih družbeno-političnih organizacij, ki so enoglasno zahtevali, da Peter Simoniti ne sme biti več Dedek Mraz. A takratna vodstva celjskih vrtcev, predvsem Anice Černejeve in Tončke Čečeve ter mnogih osnovnih šol, se niso ozirala na politični ultimat in mu še naprej na široko odpirala vrata, pa tudi okna, skozi katera je vstopal k otrokom, ki so ga nestrpno pričakovali.
Foto: Viktor Berk
Fotografijo prispevala: Vida Škedelj
Besedilo: Srečko Maček
