Štiri zagorske punce pred vhodom v Postojnsko jamo 1951. Z leve na desno: Mara Vadnjal, Zora Vadnjal, Marija Čeligoj in spodaj Minka Fatur. Tri kmečka dekleta so se odpravila iz Zagorja v Postojno obiskat prijateljico, kjer je kot postojnska gimnazijka v dijaškem domu prebivala prvoimenovana Mara Vadnjal. Iz dijaškega doma so se sprehodile do Postojnske jame, vanjo pa niso mogle, ker niso imela denarja za vstopnino. Komaj so zbrale drobiž za fotografa.
Tista leta je tudi Zgornjo Pivko zajela velika kriza. Podeželje je bilo na robu lakote. Kmečko gospodarstvo so teple naravne ujme, slabe letine. Pa obvezne oddaje pridelkov. Strah je povzročal pojav koloradskega hrošča na krompirju, ki je vse od Marije Terezije pomenil pravi blagor, jamstvo preživetja. Nova meja z Italijo je odrezala Trst, ki je ljudem pomenil tržišče skromnih pridelkov, od krompirja in fižola do sena. Zaslužka ni bilo nikjer. Poosvoboditveno navdušenje iz maja 1945 je uplahnilo. Spet se je vzdignil val izseljevanja. Tokrat k v obliki prebegov mladeži čez mejo …
Naše punce so morala do St. Petra (sedanje Pivke) 1 uro peš, potem pa do Postojne z vlakom, popoldne enako, le v obratni smeri. Kot kmetice si niso mogle privoščiti odsotnosti med tednom, zato je verjetno, da so to storile na dan sv. Petra 29. 6. 1951. In bilo je lepo, je zapisala Marija Fatur, por. Tomšič, ki fotografijo hrani. (sf)
