Odbor za ureditev Kettejevega doma na Premu, 1967 si je kot posebno nalogo zadal zamisel, da ob osrednji nalogi storijo vse potrebno, da odkrijejo tudi Kettejev doprsni kip pred osnovo šolo v Ilirski Bistrici, ki nosi pesnikovo ime. Izbor kiparja je bil odločujoč, saj je le malo kiparjev oblikovalo spominske kipe z likom osebe, ki jim je spomenik namenjen. Ravnatelj šole Franc Munih je navezal prve stike z akademskim kiparjem Marjanom Keršičem Belačem, ki je bil angažiran tudi za doprsni kip narodne herojinje Nade Žagar. Sam sem kiparja poznal že iz planinske dejavnosti in ga že pred časom povabil v Ilirsko Bistrico na predstavitev njegovih alpinističnih uspehov. Večer s kiparjem je bil izjemno uspešen, njegov nastop je obogatila tudi njegova desetletna hčerka Marjeta s svojimi literarnimi vložki. Dogovor je stekel in kipar se je lotil dela. Med delom sem mojstra večkrat obiskal v njegovem ateljeju na Dolenjski cesti v Ljubljani. Vsakič je potožil, kako je bil pred zahtevno nalogo, ko mora mladeniču staremu komaj dvajsetih let oblikovati močne brke ne da bi Kettejev izgled bistveno »postaral«.
Vlivanje kipa v bron so opravili v livarski delavnici Livarskega mojstra Vladimirja Šeksa v Zagrebu. Ponj sem se odpravil z mojim fičkom kar sam. Zagrebško livarno sem našel na koncu ulice Ilice. Livarski mojster je bil očitno zadovoljen, da je ulitek lepo uspel. Prevzel sem kip in dele glinaste podlage, ki je služila v livarskem postopku. Pot domov v Ilirsko Bistrico je bila kar dolga, dovolj dolga, da sva s Kettejevima kipoma lepo celo pot »klepetala«. Zdeklamiral sem mu vse njegove pesmi, ki so mi ostala v spominu iz osnovne in srednje šole. Vse dele je sestavil kipar Keršič, znova jih zlepil in jim v kiparki peči dodal ustrezno trdoto. Oddahnili smo se. Vse je bilo pripravljeno za slovesnost v Bistrici in na Premu.
VČ/693