Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
3. februarja 1758 se je v Zgornji Šiški pri Ljubljani rodil Valentin Vodnik, duhovnik, frančiškan, pesnik, prevajalec, razsvetljenec, jezikoslovec, učitelj, novinar in urednik. Umrl je 8. januarja 1819 v Ljubljani.
Rodil se je v kmečko-obrtniški družini kot prvi od desetih otrok Jožefa Vodnika in Jere Pancè. Vodnikova domačija, kjer je preživljal otroška leta, je danes kulturni in etnološki spomenik. Na željo staršev se je začel pri devetih letih učiti branja, pisanja in računanja. Leta 1768 so ga poslali k stricu Marcelu v novomeški frančiškanski samostan, kjer ga je pripravljal za vstop v ljubljansko gimnazijo (1769–1775). V teh letih se je seznanil z Markom Pohlinom. Po gimnaziji je vstopil v frančiškanski red. Noviciat (čas preizkušnje) je opravljal v Nazarjah, kjer je tudi prejel redovniško obleko in ime Marcelijan. V letih 1776 do 1778 je v novomeški frančiškanski šoli študiral filozofijo, od leta 1778 pa je bival v ljubljanskem frančiškanskem samostanu, kjer je obiskoval študij teologije. Leta 1780 je odšel iz Ljubljane.
Kje je bival naslednji dve leti, ni jasno. Zagotovo pa je leta 1782 živel v frančiškanskem samostanu na Trsatu nad Reko. Posvečen je bil leta 1782 na otoku Krku. Istega leta je postal tudi pridigar. Za leto 1783 ni podatkov, domnevajo, da je bil pridigar v Ljubljani. Zapisi v samostanih govorijo o tem, da je čas namenjal dopolnjevanju izobrazbe. Učil se je italijanščine in francoščine. Leta 1784 je zapustil meniški stan in opravljal duhovniški poklic. Služboval je v Sori pri Medvodah, na Bledu, v Ribnici in od leta 1792 na Koprivniku nad Bohinjem. Na Koprivniku je prišel v stik z Žigo Zoisom, ki ga je povabil v svoj razsvetljenski krožek. Pozneje mu je Zois pomagal do premestitve k Šentjakobu v Ljubljani. Leta 1798 je postal učitelj na ljubljanski gimnaziji. Duhovniškemu poklicu se ni popolnoma odpovedal, saj je še vedno maševal in krščeval. Vodnikovo življenje se je spremenilo z ustanovitvijo Ilirskih provinc. Nova francoska oblast je prinesla šolsko reformo, ki je dovoljevala pouk v jeziku dežele. Postal je gimnazijski ravnatelj in nadzornik osnovnih ter obrtnih šol. Po vrnitvi slovenskega ozemlja Avstriji se je zaradi podpore francoski oblasti njegov položaj poslabšal. Leta 1815 so mu bile prepovedane vse šolske službe. Bil je predčasno upokojen. Umrl je leta 1819 v Ljubljani zaradi možganske kapi. Pokopali so ga na pokopališču sv. Krištofa.
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Valentin_Vodnik
Priporočamo tudi: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi797061/
