Odkritje spominske plošče celjskemu 87. pehotnemu polku

Iz zgodovine Celjskega 87. pehotnega polka

87. pehotni polk,  s sedežem nabornega območja v Celju,  je bil ustanovljen leta 1883. V polku je vseskozi služil visok delež Slovencev, zato je veljal za »slovenski polk«. V času svojega 35-letnega obstoja je večkrat menjal kraje, kjer je bil nastanjen. V Celju je bil od leta 1888 stalno nameščen en  bataljon polka. Dva njegova polkovna  bataljona sta se udeležila dveh mirovnih misij: na Kreti (1897/1898) in v Skadru (1913/1914). Med prvo svetovno vojno so se pripadniki polka bojevali na vzhodnem, balkanskem in italijanskem bojišču. Leta 1914 je bila večina polka (njegov IV. bataljon je sodeloval v bojih s srbsko vojsko) poslana v Galicijo, kjer so utrpeli velike izgube, zimo pa prebili v  Karpatih. Naslednjega leta so v boju z Rusi dosegli nekaj pomembnih uspehov. Po  vstopu Italije v vojno, maja 1915, so bili ti bataljoni prestavljeni na soško fronto.  Spomladi leta 1916 je bil polk premeščen na Južno Tirolsko, jeseni pa zopet nazaj na soško fronto, kjer se je boril na Krasu.

Leto 1917 je na soški fronti leto krvavih bitk, v katerih je sodeloval tudi celjski pehotni polk. Odlikoval se je zlasti v bojih za strateško pomemben hrib Škabrijel (Sv. Gabrijel), ki ga je za ceno velikih izgub uspel obraniti. Po preboju soške fronte, konec oktobra 1917, je polk boje z Italijani in  njihovimi zavezniki nadaljeval ob reki Piavi, po avstro-ogrskem podpisu premirja,  novembra 1918, pa se je vrnil v domovino in se vključil v novo slovensko vojsko kot Celjski (peš)polk. Njegovi pripadniki so imeli pomembno vlogo v bojih za severno mejo. Po združitvi Države SHS s Kraljevino Srbijo in nastankom Kraljevine SHS decembra 1918 se je postopoma reformirala tudi tedanja vojska – polk je bil junija 1919  preimenovan v 46. pehotni polk.

Več o zgodovini polka …