Fotografije kranjskih družin iz Fototeke Gorenjskega muzeja

V Kranju in njegovi okolici lahko ob koncu 19. stoletja, zlasti pa v 20. stoletju (do 2. sv. vojne), razlikujemo meščanske, obrtniške, delavske, podnajemniške in kmečke družine. Na začetku 20. stoletja so se predvsem ločevali meščani in obrtniki, medtem ko je v 20. letih nastalo vse več malih obrtnikov, ki so se ločevali od meščanov (od velikih obrtnikov, trgovcev in uradnikov).
Mesto Kranj je v 20. stoletje vstopilo s posledicami gospodarskega nazadovanja, ki se je vleklo že nekaj desetletij. Ob koncu 1. sv. vojne so v Kranju prevladovali majhni trgovci in obrtniki, večjih industrijskih podjetij pa še ni bilo. Po letu 1921, ko je kot novi župan nastopil Ciril Pirc, se je možnost za oživitev mestnega gospodarstva ponudila v obliki industrializacije. Do leta 1931 je bilo ustanovljenih nekaj večjih tovarn, večinoma tekstilnih. V naslednjem desetletju, ko je nastopila gospodarska kriza in zasičenost takratnega jugoslovanskega trga s tekstilnimi izdelki, pa so odpirali le še manjše, zlasti pletilske in šiviljske obrate.
Polega delavskega sloja se je podobno kot v drugih slovenskih mestih tudi v Kranju oblikovala povsem nova skupina meščanov: lastniki kapitala, tovarnarji, direktorji in veletrgovci. Ti so tvorili gospodarsko in posestniško meščanstvo. Razdrobljena podjetniška in gospodarska struktura je bila posledica splošnih gospodarskih in finančnih razmer. S tujim kapitalom so imeli možnost sodelovati le redki gospodarstveniki, ki so imeli poleg kapitala predvsem ustrezne poslovne stike v bančnih krogih, in sposobnost, da so znali gospodarske in politične okoliščine izrabiti v svoj prid.

(Besedilo je povzeto po publikacijah Marija Kos: Podjetništvo v Kranju: od leta 1918 do nacionalizacije leta 1948. Ljubljana, 2006 in Marjana Žibert, Monika Rogelj: In civitate Chreinburch: 750 let prve omembe mesta Kranj. Kranj, 2006).