Pletarska domača obrt ima zelo dolgo zgodovino, zato jo lahko uvrščamo med starejše. Viri iz začetka 20. stoletja navajajo podatek, da sta bila najbolj značilna pletarska izdelka na Kranjskem jerbas in košara. Med najbolj razširjene pletarske izdelke sodijo tudi koši.
Temeljitejši podatki o pletarstvu in pletarskih izdelkih so nam na voljo šele za 19. stoletje. Danes ločimo dve skupini pletarstva: pletarstvo za domače (osebne) potrebe in vrhunsko pletarstvo, ki je izdelovalo izdelke za prodajo. Slednje je povezano z delovanjem pletarskih delavnic, ki so v glavnem delovale od 19. stoletja dalje. Pletarske izdelke razlikujemo glede na uporabo gradiv. Posamezne skupine izdelkov so pletene iz slame, koruznega ličja, leskovih viter, smrekovega šibja, srobota, kostanjevih in gabrovih palic. Na Slovenskem pletarske izdelke razlikujemo tudi po posameznih pokrajinah, saj so se v zgodovinskem razvoju izoblikovali posamezni regionalni tipi, ki so se po oblikah in funkciji med seboj razlikovali.
Za razvoj pletarstva na Slovenskem je bila velikega pomena predvsem organizacija strokovnega pouka, s katerim so že v stari Avstriji skušali dvigniti njegovo kakovost. Izdelovanje tehnično in oblikovno dovršenih pletarskih izdelkov so namreč uvedli šele s strokovnimi tečaji, ki so jih začeli organizirati v 19. stoletju po raznih slovenskih krajih. Pletarski tečaji so ponekod prerasli v pletarske šole (npr. strokovna šola za lesno industrijo in obrt v Ljubljani, državna pletarska šola v Radovljici, pletarska šola pri sv. Barbari v Halozah).
Pletarski izdelki so imeli svojo vlogo v številnih drugih področjih življenja, zlasti pa v šegah in navadah. Peharji so bili nepogrešljiv pripomoček pri domači peki kruha. Krušni hlebci so vzhajali v peharjih, omenimo tudi kranjske cekarje, še večji pomen v šegah in navadah pa je imel jerbas – široka pletena košara brez ročev, pogosto bogato ornamentirana s prepletom iz šibja. Uporabljali so jo za nošenje velikonočnih jedi k blagoslovu v cerkev.