Aleksander Videčnik je postal urednik Savinjskih novic kmalu po upokojitvi in prihodu v Mozirje. Že pred tem je občasno objavljal prispevke v zgornjesavinjskem časopisu, nato pa je sprejel nalogo, da Savinjske novice, ki so bile dotlej bolj občinsko glasilo kot pravi časopis, prilagodi potrebam takratnega časa.
Za Videčnika, ki je bil pravzaprav še novinec v dolini, to ni bilo enostavno, vsekakor pa je bilo zanj velik izziv. Glede na to, da je po svojem osnovnem poklicu grafičar, je imel določena tehnična znanja, ki jih lahko koristno uporabil, več neznank pa je prinašalo novinarsko in uredniško delo. Čeprav je do takrat objavil že lepo število prispevkov v različnih časopisih, je bilo poročanje o ljudeh in dogodkih v neposrednem lokalnem okolju vendarle nekaj novega. Beležnica in fotoaparat sta postala njegova vsakodnevna spremljevalca, domači pisalni stroj pa vdani sluga, ki ni poznal »ne petka ne svetka«.
V skoraj desetih letih urednikovanja je Aleksander Videčnik Savinjske novice spremenil ne samo v informativni tiskani medij, ampak je preko lokalnega časopisa, skupaj z nekaterimi dopisniki, občane takratne občine Mozirje tudi intenzivno izobraževal. Njegovi zapisi s področja zgodovine in narodopisja so bili na ta način zavarovani pred pozabo, Zgornjesavinjčani pa so izvedeli veliko o svojih prednikih, o čemer ni prej pisal še nihče. Videčnikova zasluga je v veliki meri tudi ohranjanje starih stavbnih elementov, na primer vhodnih vrat na kmečkih hišah, in celotnih objektov, kot so na primer kašče.
Njegov pristni, človeški stik z ljudmi je imel za posledico, da so se (končno) tudi slednji našli v časopisu in da strani Savinjskih novic niso bile več rezervirane pretežno samo za takratne družbenopolitične voditelje iz sfere politike in gospodarstva. Zaradi rubrike Med našimi občani so ljudje Novice vzeli še bolj za svoje in pozitivne učinke te »ljubezni« časopis uživa še danes, ko so v marsikaterem gospodinjstvu naročniki in bralci že iz nove, mlajše generacije.
Ko se je pojavila nevarnost, da bi Savinjske novice postale zgolj priloga enega od regionalnih časopisov, se je Videčnik znal opreti na opisano priljubljenost časopisa pri krajanih in tako so ostale »naše« vse do prelomnega začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se ni bilo mogoče izogniti soočenju s trgom. Tvegan prehod, ki je pomenil spremembo frekvence izhajanja, spremembo formata in ukinitev proračunskega financiranja, so Novice uspešno prestale, Aleksander Videčnik pa je ostal njihov zvesti sodelavec, v določenem obdobju tudi član uredniškega odbora.
Njegova rubrika Zgodovina in narodopisje, ki doslej niti enkrat samkrat ni manjkala, sodi med najbolj brane, Videčnik pa dodatno animira njene bralce z objavo zanimivih starih fotografij, ki se še vedno najdejo v zgornjesavinjskih domovih. Neumorno raziskovalno delo bivšega stavca v Mohorjevi tiskarni je tako z vsakim novim odzivom vedno znova poplačano in daje avtorju neizčrpen vir ustvarjalne energije.
V skoraj desetih letih urednikovanja je Aleksander Videčnik Savinjske novice spremenil ne samo v informativni tiskani medij, ampak je preko lokalnega časopisa, skupaj z nekaterimi dopisniki, občane takratne občine Mozirje tudi intenzivno izobraževal. Njegovi zapisi s področja zgodovine in narodopisja so bili na ta način zavarovani pred pozabo, Zgornjesavinjčani pa so izvedeli veliko o svojih prednikih, o čemer ni prej pisal še nihče. Videčnikova zasluga je v veliki meri tudi ohranjanje starih stavbnih elementov, na primer vhodnih vrat na kmečkih hišah, in celotnih objektov, kot so na primer kašče.
Njegov pristni, človeški stik z ljudmi je imel za posledico, da so se (končno) tudi slednji našli v časopisu in da strani Savinjskih novic niso bile več rezervirane pretežno samo za takratne družbenopolitične voditelje iz sfere politike in gospodarstva. Zaradi rubrike Med našimi občani so ljudje Novice vzeli še bolj za svoje in pozitivne učinke te »ljubezni« časopis uživa še danes, ko so v marsikaterem gospodinjstvu naročniki in bralci že iz nove, mlajše generacije.
Ko se je pojavila nevarnost, da bi Savinjske novice postale zgolj priloga enega od regionalnih časopisov, se je Videčnik znal opreti na opisano priljubljenost časopisa pri krajanih in tako so ostale »naše« vse do prelomnega začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se ni bilo mogoče izogniti soočenju s trgom. Tvegan prehod, ki je pomenil spremembo frekvence izhajanja, spremembo formata in ukinitev proračunskega financiranja, so Novice uspešno prestale, Aleksander Videčnik pa je ostal njihov zvesti sodelavec, v določenem obdobju tudi član uredniškega odbora.
Njegova rubrika Zgodovina in narodopisje, ki doslej niti enkrat samkrat ni manjkala, sodi med najbolj brane, Videčnik pa dodatno animira njene bralce z objavo zanimivih starih fotografij, ki se še vedno najdejo v zgornjesavinjskih domovih. Neumorno raziskovalno delo bivšega stavca v Mohorjevi tiskarni je tako z vsakim novim odzivom vedno znova poplačano in daje avtorju neizčrpen vir ustvarjalne energije.
Franci Kotnik
Glavni in odgovorni urednik Savinjskih novic
Glavni in odgovorni urednik Savinjskih novic