Kočevarjeva ulica v Celju povezuje Teharsko in Kidričevo cesto. Ulica je dobila ime po Štefanu Kočevarju – zdravniku, narodnem buditelju in pobudniku ustanovitve Narodne čitalnice v Celju.
Kočevar je bil rojen 14. avgusta 1808 v Središču ob Dravi. Po končanem osnovnem šolanju v domačem trgu in gimnaziji v Mariboru je nadaljeval šolanje v štajerskem glavnem mestu Gradcu. Ko je v graškem liceju leta 1829 zaključil študij filozofije in pet let kasneje na Dunaju promoviral medicino, je kot zdravnik najprej kratek čas služboval v Celju, nato pa od leta 1836 kot »okrajni fizik« (zdravnik) v Podčetrtku. Leta 1851 se je ponovno vrnil v Celje in v mestu ob Savinji ostal vse do smrti. Upokojil se je leta 1881, od leta 1877 pa se je lahko ponašal z nazivom cesarskega svetnika.
Že med študijem v Gradcu se je odločil za slovensko idejo, po odhodu na Dunaj pa je vseskozi vzdrževal stike s štajerskimi domoljubi in študenti na graški univerzi: Jurijem Matjašičem, Franom Miklošičem in Oroslavom Cafom. Bil je velik prijatelj Stanka Vraza in ko ga je ta navdušil za ilirizem, je postal poleg Muršca njegov najtesnejši sodelavec na Štajerskem. V dramatičnih revolucionarnih časih 1848/49 si je Kočevar prizadeval za tesnejšo povezanost med Slovenci in Hrvati, zato so ga člani graškega društva Slovenija izbrali za svojega zastopnika na prvem zasedanju novega hrvaškega (hrvaško-dalmatinsko-slavonskega) sabora, ki se je sestal 5. junija 1848 v Zagrebu. Tako na zasedanju hrvaškega sabora kot tudi na shodu v Poljčanah sredi avgusta istega leta je zbrane navduševal za narodne zahteve, vendar ni imel uspeha. Neuspešen shod v Poljčanah je Kočevar opisal tudi v Celskih novinah. V celjskem časniku je objavljal tudi druge članke, kot na primer »Mi, Slovenci, ne moremo se čisto svobodno deržati«, v katerem je zavrnil očitke Nemcev o panslavizmu štajerskih Slovencev.
Izjemna narodna zavest in politična aktivnost sta ga postavili na čelo političnega in narodnega življenja Slovencev v Celju in Savinjski dolini. Bil je glavni pobudnik ustanovitve Narodne čitalnice v Celju in od ustanovitve v letu 1862 do leta 1877 tudi njen predsednik. V 60. letih je bil tudi član celjskega občinskega odbora, a je leta 1865 zaradi poskusov nemške večine v odboru, da izrine slovenščino iz celjske mestne osnovne šole, demonstrativno izstopil.
Uspešno je deloval tudi na strokovnem področju, saj je izpod njegovega peresa nastal znanstveni spis Slovenska mati, v katerem je popisal pravilne postopke o ravnanju z nosečnicami in porodnicami.
Že med študijem v Gradcu se je odločil za slovensko idejo, po odhodu na Dunaj pa je vseskozi vzdrževal stike s štajerskimi domoljubi in študenti na graški univerzi: Jurijem Matjašičem, Franom Miklošičem in Oroslavom Cafom. Bil je velik prijatelj Stanka Vraza in ko ga je ta navdušil za ilirizem, je postal poleg Muršca njegov najtesnejši sodelavec na Štajerskem. V dramatičnih revolucionarnih časih 1848/49 si je Kočevar prizadeval za tesnejšo povezanost med Slovenci in Hrvati, zato so ga člani graškega društva Slovenija izbrali za svojega zastopnika na prvem zasedanju novega hrvaškega (hrvaško-dalmatinsko-slavonskega) sabora, ki se je sestal 5. junija 1848 v Zagrebu. Tako na zasedanju hrvaškega sabora kot tudi na shodu v Poljčanah sredi avgusta istega leta je zbrane navduševal za narodne zahteve, vendar ni imel uspeha. Neuspešen shod v Poljčanah je Kočevar opisal tudi v Celskih novinah. V celjskem časniku je objavljal tudi druge članke, kot na primer »Mi, Slovenci, ne moremo se čisto svobodno deržati«, v katerem je zavrnil očitke Nemcev o panslavizmu štajerskih Slovencev.
Izjemna narodna zavest in politična aktivnost sta ga postavili na čelo političnega in narodnega življenja Slovencev v Celju in Savinjski dolini. Bil je glavni pobudnik ustanovitve Narodne čitalnice v Celju in od ustanovitve v letu 1862 do leta 1877 tudi njen predsednik. V 60. letih je bil tudi član celjskega občinskega odbora, a je leta 1865 zaradi poskusov nemške večine v odboru, da izrine slovenščino iz celjske mestne osnovne šole, demonstrativno izstopil.
Uspešno je deloval tudi na strokovnem področju, saj je izpod njegovega peresa nastal znanstveni spis Slovenska mati, v katerem je popisal pravilne postopke o ravnanju z nosečnicami in porodnicami.