Predvidoma v začetku 18. stoletja so na južni strani gradu in grajskih gospodarskih poslopij uredili baročni parterni tip parka, na katerega nas spominjata le še kamnita vhodna partija ter sočasna kapela sv. Ane.
Njegovo nekdanjo zasnovo lahko slutimo le še na načrtu porečja Save iz leta 1807, na franciscejskem katastru iz 1825 pa že kaže popolnoma spremenjeno podobo v krajinskem slogu. Zelo verjetno so ga v tedaj priljubljenem angleškem krajinskem slogu, ki v svojem posnemanju narave pomeni znaten odmik od strogo geometrijsko zasnovanega baročnega parka, preuredili okoli 1810, ko je Mokrice nasledil Nikolaj Franc Auersperg. Park so tedaj tudi znatno razširili na kar 60 hektarjev in je bil prav gotovo eden večjih v Srednji Evropi. V parku so zgradili tudi številne objekte, kot so steklenjak, kar tri oranžerije, husitsko kapelo in vrtnarjevo hišo, ki se je edina ohranila do današnjih dni in je bila pred leti tudi obnovljena.
V drugi polovici 19. stoletja so v grajskem parku v duhu takratnega poznoromantičnega eksotizma zasadili številno eksotično drevje, ko pa so v grad po letu 1880 prišli Gagerni, je gospostvo počasi začelo propadati. Vedno slabše gospodarjenje z Mokricami se je odražalo tudi na stanju grajskega parka, ki je konec druge svetovne vojne pričakal že močno razraščen in razvrednoten. Korenitejša prenova parka se je vršila šele 1988, ko sta bili izvedeni sanitarna sečnja zarasti ter drevesna kirurgija na pomembnejših parkovnih drevesih. Kmalu zatem pa so tedanji upravljavec Mokric Terme Čatež obširne parkovne površine preuredili v današnje igrišče za golf.