Strmoletova kovačija je stala ob Adamičevi cesti nasproti Müllerjeve hiše in gostilne.
Iz kamna zidano stavbo z lesenim napuščem, pod katerim so nekoč kovali, so podrli. Na njenem mestu so postavili gostilno, danes je tu picerija Kovačija.
“Kovačija je bila shajališče možakarjev. Dobro je bilo, ko je bila pri Müllerju še gostilna, potem pa so jo zaprli. Pri Vodičaju pa so z občinskim dovoljenjem lahko točili, zato so se potem možakarji preselili tja. Pri kovačiji je Travnik, občinski klicar, bral obvestila,” se spominja Rudolf Zupančič.
Fantovske pustolovščine pa opisuje Brane Žitnik. “Po vojni je bila ena zelo odmevnih akcij – napis na kovačiji Pri šestici. Sredi Grosupljega je bila Zrnčeva kovačija in je imela lesen napušč, da so pod njim kovali konje. V tej kovačiji se je vedno malo popivalo. Tudi kovač Tone ga ni ‘glih plunu ven’. Vsak, ki je s konji prišel na kovanje, je moral prinesti žganje s sabo, ker drugače ne bi bili konji dobro podkovani. In tako je bilo to zbirališče v kovačnici črna gostilna. Zmeraj se je popivalo, gospodarji so se tu srečavali, izmenjavali izkušnje in si pripovedovali dogodivščine. Fantje so se neke noči domislili, da bodo tej kovačiji dali gostilniško ime. Ker je bila v Ljubljani zelo znana gostilna Pri šestici, so tudi v Grosupljem napisali na oboj kovačije velik napis z belo barvo: več kot 1 m veliko šestico, spodaj pa napis z velikimi črkami PRI ŠESTICI. Domači so pokusili ta napis premazati, pa vendar je zmeraj sonce prebilo barvo in pokazalo se je tisto, kar so spodaj napisali. To pisanje se je poznalo ves čas, dokler niso kovačnice podrli.”
