Revolucionar in aktivist

Sledilo je Štukljevih 5 let v Komunistični partiji Jugoslavije (KPJ). Organiziral je dejavnosti v SKOJ-u, sodeloval pri ustanavljanju ilegalnih skupin po industrijskih krajih in tudi legalnih mladinskih in prosvetnih delavskih društev, kot sta bili npr. Iskra v Ljubljani in Vesna v zasavskih revirjih. Jeseni 1921 je, na povabilo Lovra Klemenčiča, začel urejati časopis Delavske novice. Marca 1922 se je kot delegat Centralnega komiteja SKOJ udeležil kongresa Zveze komunistične mladine Italije v Rimu. Jeseni istega leta se je udeležil III. kongresa Kominterne mladinske internacionale v Moskvi in IV. kongresa Kominterne v Moskvi.

Leta 1923 je od Lovra Klemenčiča prevzel mesto pokrajinskega sekretarja KPJ za Slovenijo in bil v naslednjih dveh letih kot član CK KPJ na čelu razgibane komunistične dejavnosti v Sloveniji. 1. junija 1923 je sodeloval v spopadu komunistov z unitaristično nacionalistično Organizacijo jugoslovanskih nacionalistov (ORJUNA) v Trbovljah. Dogodku so kmalu sledile prve množične aretacije komunističnih aktivistov. Istega leta je bil zaprt zaradi povezave z aretirano jeseniško skupino skojevcev.

Konec leta 1924 in na začetku 1925 je bil večkrat zaslišan kot urednik legalnega Delavskokmetskega lista. V letu 1925 je sledil preobrat, saj je prestopil med t. i. reformiste. Med izkušnje, ki so ga nagnile v to smer, gre prav gotovo šteti obisk Moskve, kjer je (po pričevanju hčerke Eve Pirkmajer) spoznal, da ni za krvavo revolucijo. Komunistična partija ga je zaradi novih stališč in zavzemanja za sodelovanje s socialisti konec leta 1925 izključila iz svojih vrst.