1. 9. 1926 je nastala politična skupina iz bivših komunistov, t. i. Delavsko-kmetska skupina Zedinjenje. Bili so za združitev vseh sil v enotno delavsko, sindikalno in politično gibanje ter ustanovitev skupne delavsko-kmetske stranke, ki bi imela podoben program kot avstrijska socialdemokracija. Za volitve leta 1927 mu je uspelo sestaviti skupno listo s Socialistično stranko Jugoslavije, vendar zavezništvo med različnimi skupinami znotraj strank ni trajalo dolgo. Od leta 1927 se je zato vse bolj posvetil delu v socialistično-komunistični prosvetni organizaciji Svoboda, ki ji je predsedoval od januarja 1928 do septembra 1934.
Z začetkom šestojanuarske diktature (1929) so bile politične stranke ukinjene in prepovedane. Socialisti so ohranili delovanje prek mreže prosvetnih, kulturnih in športnih organizacij, a nov režim je zaradi preteklosti pritisnil tudi nanj. Leta 1929 je, zaradi suma pripadnosti komunizmu, pristal v zloglasnem zaporu Glavnjača v Beogradu, saj so trije aretirani komunisti priznali, da jih je Štukelj leta 1925 poslal na izobraževanje v tujino. Iz zapora ga je rešil Anton Kristan, takrat politično že upokojen, ki pa je očitno ohranil dovolj poznanstev.
V 30-ih letih se je ukvarjal predvsem z vodenjem Delavske knjižnice, ustanovljene že leta 1926. Svoje protikomunistično razpoloženje je še poglobil po paktu med Nemčijo in Sovjetsko zvezo (1939).
Leta 1940 je s Celestinom Jelencem, desnim socialistom, stopil k skupini okrog tednika Slovenija, ki je bila proti integralnemu jugoslovanstvu in za avtonomno Slovenijo.
Vse od razhoda s KP (1925) ima v njegovem življenju vse pomembnejšo vlogo delo v prosvetni dejavnosti, to pa je neločljivo povezano z zaposlitvijo v Delavski zbornici in njegovim delom v Zvezi kulturnih društev Svoboda. V času njegovega predsedovanja je odbor društva ustanovil tudi Cankarjevo družbo, ki je delovala vse do leta 1941 in s svojimi izdajami skrbela za izobrazbo najširših plasti delavstva.