V zbirki so predstavljene razglednice Ilirske Bistrica in Trnovega, ki jih hrani Knjižnica Makse Samsa v svoji domoznanski zbirki.
Mesto Ilirska Bistrica je nastalo z združitvijo dveh naselij – Ilirske Bistrice in Trnovega. Naselje Ilirska Bistrica, se je razvilo ob izviru reke Bistrice. Bogastvo vodnih izvirov Bistrice je dalo pomemben pečat gospodarski dejavnosti naselja. Ob njenem toku se je vrtelo kar 45 vodnih koles za številne mline in žage (pile), ki so noč in dan žagale les iz bogatih snežniških gozdov. Deske in znane tanke deščice tavolete so bistriški pilarji vozili v Trst in Reko in jih izvažali celo na Sicilijo in Malto. Mnoge žage in mlini so delovali še po drugi svetovni vojni. Naselje Trnovo pod skalnatim Gradiščem, s farno cerkvijo sv. Petra je po pisni omembi iz leta 1264 še starejše naselje in je vedno imelo bolj kmečki značaj.
Največji vzpon sta Bistrica in Trnovo doživela v drugi polovici 19. stoletja in na prelomu v 20. stoletje. Bistrica postane sedež okrajnega sodišča in davkarije. Leta 1814 odprejo v Trnovem ljudsko šolo, leta 1964 v Bistrici ustanovijo Narodno čitalnico, ter leta 1866 prvo telovadno društvo ILIRSKI SOKOL. Leta 1871 se županstvo v Bistrici odloči za krajevni grb z liburnijsko galejo, zlatorumeno ladjico na modrem ščitu, ki spremlja kraj do današnjih dni.
V letu 1873 steče skozi Bistrico na Reko krak Južne železnice, ki odpre nove prometne tokove. Leta 1874 odprejo člani primorske sekcije Nemško-avstrijskega planinskega društva prvo planinsko postojanko pod Snežnikom. Prvo gasilsko društvo v Bistrici ustanovijo že leta 1886. V letu 1888 začne v Trnovem delovati samostan ubogih šolskih sester Notre Dame, ki za šest desetletij prevzame pomembno vzgojno delo še posebej med žensko mladino. Za gospodarsko življenje Trnovega je pomembno odprtje Zadružne mlekarne v letu 1896, Posojilnice in hranilnice, Gospodarskega društva in pošte v letu 1903. Prvi industrijski podjetji v Bistrici sta bili prva kranjska tovarna testenin PEKATETE (Žniderčič-Valenčič), ki je začela delovati 1899leta ter manjša strojarna. Za kraj je bila pomembna tudi čebelarska zadruga – edine na Kranjskem (čebelar Anton Žnideršič). V tem času Bistrica dobi sedanjo obliko imena Ilirska Bistrica (v nemški obliki Illyrisch Feistritz). S svečano listino avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. z dne, 15. januarja 1911 pa Ilirska Bistrica postane trg in s tem dobi nove trške pravice.
Z italijansko okupacijo po prvi vojni so mnoge dejavnosti zamrle, mnoge so bile tudi prepovedanje. Z novo upravno razdelitvijo italijanske oblasti leta 1927 združijo kraja Ilirsko Bistrico (Bisterza) in Trnovo (Torrenova) v skupno naselje z izmišljenim imenom Villa del Nevoso, odstranijo zadnja slovenska župana (Jože Žnidaršič, Anton Ličan) in ukinejo samostojni županstvi. Villa del Nevoso postane leta 1933 občina in vključuje okoliška naselja. Bližina meje pogojuje tudi izgradnjo številnih vojaških objektov v kraju, pa tudi bivalnih in upravnih (današnja stavba občine v novobeneškem slogu, ki še danes velja za najlepšo stavbo v kraju).
Viri in literatura:
1. Pozdravi iz slovenskih krajev: dežela in ljudje na starih razglednicah. 1990. Ljubljana: Mladinska knjiga.
2. Občina Ilirska Bistrica: monografija. 2011. Ilirska Bistrica: Občina.
3. Notranjska A-Ž: priročnik za popotnika in poslovnega človeka. 1999. Murska Sobota: Pomurska založba.
3. Čeligoj, Vojko: Kratka predstavitev kraja. [Online].[Citirano 15.sep. 2011]. Dostopno na spletni strani: http://www.ilbis.com/kraj.htm.
