Ljubljanski grad so kot pokrajinsko kaznilnico uporabljali že v 19. stoletju, s premori vse do potresa 1895. Po potresu 1895 gradu deset let ni nihče uporabljal, 1905 pa ga je kupila Mestna občina Ljubljana. Sprva so v gradu dobili stanovanja reveži in brezdomci.
Grad so znova kot zapor opremili in postopoma grajski kompleks temeljito obnovili med prvo svetovno vojno; sem so pošiljali politične zapornike in druge vojne ujetnike, internirance vse od srede avgusta 1914 do srede septembra 1919, ko so iz njega izpustili zadnje ujetnike. Od konca maja 1915, ko je v vojno vstopila Italija, je Ljubljanski grad služil kot karantenska postaja za vojne ujetnike – vse do uradnega konca vojne 1918.
1919 so na gradu zadrževali ujetnike s koroške fronte – Avstrijce, Nemce, nemškutarje in druge sumljive ljudi.
Izkušnjo grajskega zapora in političnega preganjanja so doživeli tudi književnika Ivan Cankar in Juš Kozak, nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar in številni drugi znameniti Slovenci, ki so se zavzemali za jugoslovanske ideje in bili kritični do vojne. Izkušnja preganjanja in žal tudi nekaj smrtnih obsodb (1915, 1916) tedaj ni bila prihranjena mnogim slovenskim ljudem.
Po koncu vsega vojnega gorja so grajske prostore znova namenili revnejšim ljudem kot streho nad glavo, med drugim tudi študentom prve slovenske univerze.