Leta 1917 so ga mobilizirali v prvo svetovno vojno. Ko je prišel na dopust, je s seboj vzel veliko not. Povedal je, da tudi v vojski veliko poje, največ oficirjem. Spremljal ga je neki Cigan s citrami. Po vrnitvi je dejal, da so ga note rešile, da ga ni reka Piava odnesla. Po vojni se je ponovno vključil v živahno društveno življenje domačega kraja in okolice. S prijateljem, kasneje priznanim opernim pevcem Jožetom Gostičem iz Homca, sta prirejala dobro obiskane samostojne koncerte.
»Po prvi svetovni vojni, ki ga je hudo prizadela, se je spet vključil v živahno društveno življenje. Marija Kompare se posebej živo spominja Molierove komedije Namišljeni bolnik v Mengšu, ki jo je Šubelj režiral in eno od vlog odlično odigral. Njegov prijatelj, prav tako priznani operni pevec Jože Gostič iz Homca, je poskrbel za kostume in maske. Kadar sta Gostič in Šubelj skupaj pripravila samostojen koncert, so bile dvorane zmeraj polne.«
(Stane Stražar: Anton Šubelj – Slavček dveh celin, Slamnik 17. 9. 1993, št. 8–9, letnik 31, str. 12.)