Nekaj besed o naših ljudeh v Clevelandu

2)
»Veste,« se je nasmejal prijazni in duhoviti sogovornik Anton Šubelj (v Ameriki mu vsi znanci pravijo kar Tone, tisti bolj prijazni pa Tonček), »med več zbori, ki jih učim, je tudi Mladinski zbor. To so sami mladi ljudje, ali če bi bil bolj natančen, bi rekel, da je to že četrti rod naših izseljencev. Seveda slovenskega jezika ne znajo več, vsaj govoriti ne, nekateri nekaj še razumejo. Pojejo pa še v našem jeziku in to kar dobro. Pa veste, pri katerih besedah so največje težave, da se jih naučijo? Pri tistih, ki imajo črko »c«, na primer travca, glavca in podobne. Ameriška abeceda te črke ne pozna, pa zato izgovarjajo »glavka«, »travka«. Sčasoma se naučijo, le precej truda je treba. Ampak ena beseda, ki ima prav tako črko »c«, jim pa ne dela nobenih težav. Ta se menda podeduje kar iz roda v rod. To je naša »potica«. To pa tako natančno izgovarjajo, da je veselje, pa tudi Američani, ki imajo stike s Slovenci, so se je tako navadili, da jo izgovorijo čisto po naše. Jedo jo pa seveda še raje kot izgovarjajo.« /…/ Vsi zbori pojejo v slovenščini, čeprav je pogovorni jezik pri vajah angleški. To je razumljivo, saj kot rečeno, posebno mlajši – pa tudi nekateri starejši – ne bi razumeli, če bi se pogovarjali v maternem jeziku.
Izmed narodnih domov je največji na St. Clair Aveniji. Razen vrste poslovnih prostorov ima tudi veliko dvorano, v kateri je 1100 sedežev. Mimogrede – v tej dvorani je dvakrat koncertiral pred razprodanim avditorijem tudi Slovenski oktet, ko je bil na turneji po Ameriki. Narodni dom na St. Clair je last največje slovenske organizacije v ZDA – Slovenske narodne podporne jednote – in ga upravlja poseben odbor. V njem ima svoje prostore in tu uprizarja operna dela ter nastopa na koncertih Glasbena matica iz Clevelanda.«
(Beseda o naših ljudeh v Clevelandu, Slovenska opera v ameriški Ljubljani, Nedeljski dnevnik, 23. 8. 1964, str. 3.)