Vodičarjeva gostilna je stara furmanska gostilna s hlevom z velikim napuščem, kjer so se radi ustavljali furmani.
Gostilna Vodičar je stara furmanska gostilna. Tu so se ustavljali tovorniki, ki so z vozovi prevažali tovore z Dunaja proti Karlovcu in naprej.
Pred prvo svetovno vojno je Anton Gale iz gornjega dela Grosupljega zaradi živahnega tovornega prometa po deželni cesti postavil stojnico in začel prodajati pijačo in hrano. Dobro mu je šlo, zato je po poroki postavil hišo in v njej odprl gostilno, žena Minka pa je vodila trgovino z mešanim blagom – to je bila prva trgovina v Grosupljem. Podjetna ženska je šla s cekarjem peš v Ljubljano, si izposodila robo pri veletrgovcih in jo prodajala v svoji trgovini. Dobro jima je šlo, zato sta kasneje dodala še furmanski hlev in skromna prenočišča za furmane.
Tudi po prvi svetovni vojni je gostilna ohranila sloves dobre gostilne, delovali sta tudi trgovina in mesnica. Veliko kmetijsko posestvo so obdelovali številni hlapci. Po drugi svetovni vojni so posestvo in hišo nacionalizirali. Spodnji prostori: trgovina, gostilna in mesnica so bili v družbeni lasti, v zgornjem nadstropju pa je stanovala Galetova, po domače Vodičarjeva družina. Šele z nastankom nove države so hišo na Adamičevi cesti 30 vrnili lastnikom. Oče Ivan Gale je hišo razdelil med svoje tri otroke. Gostinstvo je prevzela hči Tatjana. Gostilna je obdržala sloves stare gostilne z dobro domačo hrano.
V prostorih nekdanje trgovine je po drugi svetovni vojni odprl slaščičarno Lokman Selimi in ko je svoj lokal preselil, je v izpraznjenih prostorih dobila mesto Oaza, trgovina za vrt in male živali, ki je prenehala delovati. Sedaj je tu trgovina z modnimi oblačili Glamur.
Oče Ivan Gale je dolgo fural. Najprej je s konji in vozom razvažal po hišah, kar je z vlakom prišlo na železniško postajo Grosuplje, največkrat premog. Kasneje je nabavil traktor in razvažal vse, kar mu je kdo naročil, dokler niso tega dela prevzeli vozniki tovornjakov.
