Na prvem občnem zboru po koncu vojne, 8. februarja 1919, so bili v glavnem izvoljeni predvojni funkcionarji. Julija 1919 je poveljstvo ponovno prevzel Karel Ferjen, kasneje pa ga je zamenjal Ivan Jellenz. Na 54. občnem zboru, ki je potekal 16. maja 1925, so začeli poveljniško knjigo voditi v slovenskem jeziku. Za načelnika je bil izvoljen Franc Koren, pekovski mojster iz Gosposke ulice, dotedanji načelnik Ivan Jellenz pa je bil izvoljen za častnega načelnika. Dve leti kasneje, 23. aprila 1927, se je Franc Koren z mesta načelnika poslovil, poveljniško knjigo so pričeli pisati dvojezično, podpisoval jo je častni načelnik Ivan Jellenz.
Ob 60. obletnici delovanja, leta 1931, je imelo Prostovoljno gasilsko društvo Celje 61 članov, od tega jih je bilo 45 aktivnih.
Ob 60. letnici so se preselili v nov dom in organizirali veselico, da so vsaj delno pokrili stroške delovanja društva. Že leta 1929 je društvo pristopilo k Jugoslovanski gasilski zvezi in se v avgustu udeležilo gasilskega kongresa v Ljubljani. Na tem kongresu so slovenskemu gasilstvu začrtali nove smernice, ki jih je začelo uresničevati tudi vodstvo celjskega gasilskega društva. Leta 1930 je imelo Prostovoljno gasilsko društvo v Celju naslednje vodstvo: častni poveljnik je bil Ivan Jellenz, poveljnik Franc Koschier, namestnik poveljnika Alojz Kališnik.
V drugem polletju leta 1931 je Prostovoljno gasilno in reševalno društvo v Celju dobilo ambulantno sobo in telefon, ki sta bili zelo pomembni društveni pridobitvi. Telefon je društvu predstavljal velike stroške, zato so se pričeli člani dejavno ukvarjati z vprašanjem, kako zmanjšati telefonske stroške. Čeprav je bilo delo gasilcev in reševalcev brezplačno in prostovoljno, je konto reševalnega oddelka za drugo polletje leta 1931 izkazoval 25 % nekritih stroškov. Članstvo je organiziralo veselico in poskušalo pridobiti nove podporne člane ter stare prepričati, da bi povečali mesečni prispevek za delovanje društva, vendar so ugotovili, da sami skupaj s podpornimi člani ne bodo zmogli pokriti stroškov delovanja društva, saj je bil društveni primanjkljaj ob zaključku leta 1932 že več kot 31 %. Primanjkljaj je izhajal predvsem iz neporavnanih računov za delo reševalnega odseka, zato so pozivali občinske svetnike, da bi: » … prostovoljno zvišalo letne prispevke za Prostovoljno gasilno in reševalno društvo v Celju tako, da bodo odgovarjali sedanjemu času, ker sta 2 din mesečno za podporne člane, katerih število ni v sorazmerju s številom prebivalstva, zares premalo. Zlasti velja to za one, ki imajo večje premoženje ali posestvo.
Leta 1937 je četa za požrtvovalno in nesebično delo od kralja Petra II. prejela red sv. Save V. stopnje.
Po državnem odloku notranjega ministrstva je bila tudi v Celju leta 1934 ustanovljena požarna policija. Njena naloga je bila preprečevati pogoste požare, predvsem pa namerne požige. Po tem odloku je imela požarna policija pristojnosti na območju celotne občine. Vodila je sezname zavarovanih in nezavarovanih poslopij v občini in vsaj enkrat letno pregledala vsa poslopja, še posebej vse dimnike. Občina pa je morala zagotoviti dovolj vode za gašenje. Če v bližini ni bilo rek, potokov ali vodovoda, je morala poskrbeti za požarne vodnjake
Tradicija prirejanja gasilskih dni se je ohranila tudi v novi državi. Celjski in gaberski gasilci so organizirali gasilske dneve z namenom, da bi občane seznanili s svojim delom in pridobili dodatna finančna sredstva za nakup opreme in avtomobilov. Tako je Prostovoljno gasilsko društvo Celje takšen dan organiziralo tudi 31. julija 1937.
Ob organizaciji številnih gasilskih dni, veselic in tombol so navadno organizirali tudi cvetlične dneve.