Skrajno levo je upodobljena legenda
o bronasti kači, ki izhaja iz četrte Mojzesove knjige in zajema čas romanja Izraelcev iz Egipta v obljubljeno deželo. Dolga pot in enolična hrana sta vzbudila nejevoljo pri ljudstvu, da je začelo godrnjati zoper Boga in Mojzesa: »Zakaj sta nas izpeljala iz Egipta, da umremo v puščavi? Saj ni ne kruha, ne vode in ta borna jed se nam že gabi.« Bog je nadnje poslal strupene kače, tako da so mnogi umrli. Zdaj so iskali pomoč pri Mojzesu, ki je po nasvetu Boga napravil bronasto kačo in jo obesil na drog. Kogar je kača pičila, je pogledal na bronasto znamenje in ni umrl. Po interpretaciji legende je bronasta kača predpodoba križanega Zveličarja. Bronasta kača je bila povzdignjena na kolu, Kristus pa na križu. Ob pogledu na kačo se je človek rešil časne (telesne) smrti, Kristus na križu pa prinaša vsakomur, ki mu zaupa, rešitev pred dušno smrtjo.
V nadaljevanju je Fantoni upodobil motive iz Križeve legende, ki segajo v čas zgodnjega krščanstva, v obdobje, ko krščanska vera v rimskem cesarstvu še ni bila priznana kot uradna in je bila deležna hudega preganjanja. O tem govori upodobitev, umeščena v polkrožen obok prezbiterija na levi strani oltarja. Rimskemu cesarju Konstantinu Velikemu (306-337) se je v bitki proti Maksenciju pri Milvijskem mostu v Rimu leta 312 na nebu prikazal križ med gorečimi črkami, sklenjenimi v besede »in hoc signo vinces« (v tem znamenju boš zmagal). Leto kasneje (313) je Konstantin izdal tolerančni edikt v Milanu, s katerim je bilo krščanstvo kot vera dovoljeno.
Na oboku prezbiterija je Fantoni naslikal Poslednjo sodbo, motiv, ki je bil v tedanji cerkveni umetnosti v slovenskem prostoru redek. Nad trumami angelov s trobentami se dviguje Kristus s križem v ozadju. Spremlja jih nadangel Mihael z gorečim mečem. Med arhitekturo se stiska človeška množica in se v strahu ozira v odprto nebo.