Jože Švigelj - kolar

Osnovni kolarski izdelek je kolo, ki je davnega dne razbremenilo človekova pleča težkega tovora in pospešilo njegovo gibanje iz kraja v kraj. Danes so ljudje, ki še znajo izdelati ali popraviti voz ali samo lesena kolesa za voz, redki. To je poklic, ki izginja, čeprav se kočije in športni vozovi s konjsko vprego vračajo vsaj na prireditve z etnološko tematiko.

Povsod, kjer je bilo razvito furmanstvo, je bil kolar nepogrešljiv. Kolarji so izdelovali vozove: ‘lojtrnike’, zapravljivčke, ‘tajselne’, samčke, sani, pa tudi manjša vozila: ‘šajtrge’, ‘kule’, ‘karjole’, različno velike ročne vozičke.

V Brvacah pri Grosupljem živi Jože Švigelj, ki še obvlada to obrt. Rojen je bil na Hudi Polici, delal pa je pri Galetu na Škofljici, ki je bil dober mojster, saj je delal kočije, sanke. K njemu se je prišel učit 1944. leta.

Jože Švigelj (intervju): Hodil sem v obrtno šolo na Grabnu, pa na Vrtači, v Tivoliju blizu bajerja. Tam smo hodili v šolo tri leta. Dopoldne sem delal v delavnici. Opoldne sem nehal, šel domov nekaj pojest, ob enih sem bil pa že v šoli. Aktovke takrat nisem imel, ampak ‘ruzak’ (nahrbtnik). Mojster in moj oče sta imela kolesa, jaz pa sem moral kar peš hoditi s Škofljice v Ljubljano. Po ‘štreki’ (progi) sem hodil, je bilo najbližje, včasih tudi bos. Težko je bilo za vajence takrat, če pa nisi zdržal, se pa nič navadil nisi.

Potlej sem pa po treh letih šolo končal. Tri leta sem se učil, pa nisem dobil dinarja ne, še oče je moral kakšno moko dati, takrat je bilo hudo za hrano, pa še kakšnega pujska je priložil, kakšnih 60 kg težkega. Vse za mojstrovo družino, nič zame.

Tri leta je trajala vajeniška doba. Leta 1947 se je izučil, nato je naredil še pomočniški izpit.

Jože Švigelj (intervju): Potem sem šel pa izpit delat. Še zdaj je kolo na steni gospodarskega poslopja, ki sem ga 17 let star naredil. Povabilo je prišlo –  izpit v Borovnici pri Peternelju. To so bili zapriseženi mojstri, pri katerih si lahko delal izpit. In sem šel v Borovnico, pa še vedel nisem, kje je to. Z bratom sva šla prej pogledat, kje je to, da bom vedel, kam les prinesti, da bom lahko izpit delal. Les sem moral sam s seboj prinesti. Za platišče sem kos že doma ‘za cahnal'(zarisal). Vse je bilo napisano na vabilu, kaj bom moral izdelati, vse mere:1,80 m visoko kolo, za k zapravljivčku, ‘špic’ je bilo 12. Kar tako obsekane sem prinesel s seboj, pesto samo obžagano, saj sem moral vse tam narediti. Sem pa že preje doma luknjo naredil v pesto. Vretenico sem ‘zdrejal’ (postružil), da je ‘pasala’ (se je ujemala) notri, pa v ‘drejponk’ (stružnica) sem jo vpel. Vseeno sem delal kolo en dan in pol. Kar čez noč sem bil tam. Nič postelje nisem imel, kar tam v veži sem ležal na ležalnem stolu. Saj nisem nič zaspal. Mojster je bil z mojim kolesom zadovoljen.

Drugi dan, ko sem prišel domov, sem pa dal kolo na ramo, pa na Komenskega 12 v Ljubljano. Tam je bila pa izpitna komisija. V komisiji so bili štirje. Na mizi je predsednik komisije kolo zavrtel. Ko je videl, da se je kolo ujelo in ni padlo, je bil zadovoljen. Če je bilo naravnost pooblano po vrhu, je zdsnilo, jaz sem pa kanalček na sredi naredil, da ni bilo napeto. Tako mi je mojster rekel, naj naredim z rašpljo malo kanalčka, da se ni nič videlo. In sem s prav dobrim naredil.

Po treh letih pomočniške dobe pa je lahko delal mojstrski izpit.

Jože Švigelj (intervju): Potem sem šel pa mojstrski izpit delat. Na tečaj sem hodil na Komenskega ulico v Ljubljani. Tam sem moral pa malo podplačati, no, pa sem kmalu vabilo dobil. Sem pa v Trnovem pri Fajfarju delal, dober kolarski mojster je bil. Naredil sem športne sanke, tirolske. Take sanke, ki so odspred in odzad krive. Takele morejo biti, so mi pokazali in jaz sem take naredil. Z odliko.