Vzporedno z zrelim barokom so se po angleškem vzoru v sredini 18. stoletja v oblikovanju vrtov in parkov začele pojavljati prvine, ki so pomenile novo občutljivost in odmik od stroge baročne geometrije. Prebujanje narodne zavesti, oživljanje preteklosti, bajeslovja, ljudskega izročila, je v novem krajinskem vrtu našlo dobrega sogovornika za poistovetenje in izražanje naprednih narodnih teženj.
Slovenijo so kot del Avstro-ogrske monarhije preplavljali isti kulturni tokovi. Kot odmev na angleški krajinski slog so v obdobju romantike in historicizma 19. stoletja številne vrtove na novo zasnovali.
Na Valvazorjevi grafični upodobitvi iz 17. stoletja na vzhodni strani gradu vidimo del ograjenega, formalno zasnovanega vrta. Iz opisa sledi, da so bila na vzpetini, kjer je danes park, takrat dobra polja. Grof Johann Douglas Thurn je po letu 1863 sočasno s celostno prenovo dvorca zasnoval tudi grajski park v krajinskem slogu. Takrat so zasadila večino dreves, zlasti smreke, lipe in bukve. Njegov sin Johann Douglas ml., ki je bil član berlinskega dendrološkega društva, je nasadu dodal tudi nekaj bolj eksotičnih vrst drevja.
Od nasaditve do konca druge svetovne vojne je bil park zaseben ter ograjen z visokim žičnim plotom, med okupacijo celo miniran.
