Na začetku ustavne dobe se je politično in kulturno življenje Slovencev osredotočalo predvsem na čitalnice. Prve čitalnice so nastajale na območjih s slovensko večino in so bile predvsem zbirališče slovenskih izobražencev, meščanstva pa tudi duhovščine. V njih so budili in utrjevali narodno zavest ter pospeševali uporabo slovenskega jezika.
Prva čitalnica je bila ustanovljena leta 1861 v Trstu, še istega leta v Mariboru, Celju in Ljubljani. Nastajale so predvsem v mestih in trgih, prva vaška pa je bila ustanovljena leta 1866 v Šentvidu pri Ljubljani. Število čitalnic je naglo naraščalo po letu 1867, tako da jih je bilo leta 1869 že 57 z okoli 4.000 člani. Osrednjo vlogo pri razvoju slovenske kulture je imela Ljubljanska čitalnica, ki je bila vzor vsem čitalnicam. Čitalnice so nastajale tudi v kasnejšem obdobju, vendar so zlasti v manjših krajih nekatere prenehale s svojim delovanjem.
Čitalnice so prirejale »besede«, različne prireditve z gledališkimi igrami, koncerti, govori in predavanji, ki so se po navadi zaključile s plesom in veselico. Na teh prireditvah so nastopali večinoma domači amaterji, pa tudi nekateri uglednejši gostje. Marsikatera čitalnica je imela svoj pevski zbor, pevsko šolo in godbo, v svojih prostorih so imele domače in tuje časopise ter tudi prave knjižnice. V mestih in trgih so bile središče družabnega življenja slovenskega višjega sloja, ki je kot pogovorni jezik še vedno uporabljal večinoma nemščino, s čitalniškimi prireditvami pa se je slovenski jezik vse bolj uvajal v javnosti kot pogovorni jezik srednjega sloja.
Erna Jurič, Knjižnica Litija
