Z naraščanjem števila industrijskih delavcev sta se posledično krepili njihova identiteta ter zavest, iz katere so črpale tudi revolucionarne ideje o spremembi družbenih odnosov. Po drugi svetovni vojni je delavski razred formalno prevzel tako tovarne kot oblast, kult dela in delovnega človeka pa je postal eden glavnih temeljev in veziv socialistične družbe.
Nova gospodarska in politična stvarnost je povzročila pospešeno industrializacijo in urbanizacijo, spremenila demografsko in socialno strukturo ter kulturno krajino in podobo mesta. Nič manj opazne niso bile spremembe kulturnih vzorcev, vrednostnega sistema ter načina razmišljanja, ki so postopoma prodirale na vsa področja javnega in zasebnega ter se odražale v vsakdanjem utripu mesta in njegovih prebivalcev. Upoštevajoč ves kontekst, iz katerega je takšen način življenja izhajal ter ga obenem pogojeval, lahko Celje v 20. stoletju v najširšem družbenem smislu označimo kot delavsko mesto.