Čehi so trenutno brezvladje po smrti Albrehta V. (II.) in boj za ogrsko krono izrabili v svoje namene. Januarja 1440 je vodstvo dežele prevzela stranka »narodnjakov«, kamor so spadali tudi Ptáček, Podiebradski in Holicky, zavezniki Barbare Celjske, ki so med drugimi poskrbeli za slavnostni sprevod in jo 25. julija 1441, na dan sv. Jakoba, pospremili na dvorec Melnik, vdovski sedež čeških kraljic. O tamkajšnjem življenju podrobneje poroča le Chillian. Položaj zanjo naj bi bil ugoden; njeni zavezniki so bili v stranki, ki je vodila deželo, bili so ji naklonjeni in pripravljeni braniti pred vsakršnimi sovražnostmi. Ptáček ji je v dogovoru s praškim županom uredil prihodke. Celjanka sicer ni imela nobene uradne politične vloge, toda Chillian je prepričan, da je imela ženska s tako močno osebnostjo določen vpliv na politične razmere na Češkem.
V dokaz je navedel sestanek kalikstincev in Ptáčkove stranke 9. julija 1442 na Melniku, kar je pripomoglo k dvigu Jurija Podjebradskega; le-ta je po nenadni smrti Ladislava Posmrtnika v Pragi 1457 zavzel vladarski sedež in Češka je za kratek čas postala kraljestvo, neodvisno od tujih vladarjev.
Ptáčkova smrt, 27. avgusta 1444, v najboljših moških letih je za Barbaro predstavljala veliko izgubo, saj je bil pokojni poleg Holickega in Podiebrada njen najzvestejši zaveznik. Leto kasneje se je zato Celjanka zatekla pod okrilje Jurija Podiebrada, ki je tudi poskrbel, da so jo po smrti (Barbara je umrla za kugo 11. julija 1451) slavnostno prepeljali v Prago in jo pokopali v katedrali sv. Vida, v dedno grobnico čeških kraljev. V 19. stoletju se je sled za njenim grobom zabrisala. Od potomcev je vladarski prestol zasedel Ladislav Posmrtnik, ogrski in češki kralj, ki je prav tako umrl zaradi kuge neposredno pred poroko v Pragi pri komaj 17 letih. Vnukinja Ana (1432 – 1462) se je poročila s knezom Saškim, vnukinja Elizabeta (1437 – 1505) pa je po poroki s Kazimirjem IV. Jagielom postala poljska kraljica.
O Barbarinem življenju na Melniku do sedaj vemo zelo malo. Nanjo so se lepile slabšalne oznake v zvezi z njeno moralo in pomanjkanjem vere že v obdobju njenega življenja s Sigismundom. Med njenimi »obrekovalci« vodilno mesto zavzema Enej Silvio Piccolomini, izobražen humanist, nekaj časa v službi Friderika III. Habsburškega in na koncu papež. Piccolomini v Historii Australis Barbari pripisuje prešuštvovanje, ki je sicer zaznamovalo tudi Sigismunda, le da je bila Barbara moralno slabša, saj naj bi ona nagovarjala moške. Po smrti Sigismunda naj bi se na Melniku vdajala orgijam in se posmehovala devicam, ki so se odrekale telesnim užitkom. Piccolominijeve obtožbe velja obravnavati kot vprašljive, kot plod njegovega nasprotovanja celotni družini Celjskih. Njegove lastne besede v pismu kardinalu Carvajalu v veliki meri zanikajo resničnost njegovih kasnejših slabšalnih oznak: »Medtem je umrla tudi Barbara, žena Sigismunda in sestra Friderika Celjskega. Njeno truplo so prepeljali v Prago in ga tam pokopali. Bila je srčna žena, toda premogla je, kot bi človek rekel, malo vere v posmrtno življenje. Zdaj, ko se je spreobrnila k resnično pobožnemu življenju, je prejela svoje plačilo. Pravijo, da je umrla spokojne in kristjana vredne smrti.«
