Pisalo se je leto 1909, ko se je 22. oktobra v Kraščih na Goričkem v številni kmečki družini Gider kot najstarejša izmed otrok rodila Matilda.
S starši, dedkom, petimi sestrami in bratom so živeli v hišici na hribu, kjer je bilo življenje v tistem času še posebej težko in naporno. Tudi zato je že takrat venomer govorila, da se ne bo poročila na hrib, ampak tja, kjer ji bo voda tekla k nogam:
»Ges san sikdar pravla, ges se na brejg nemo ženila, ges mo šla nekan, ge de mi voda cuj k nogon pritekla.«
Doma so imeli manjšo kmetijo v velikosti okoli 5 hektarjev zemlje in dve kravi. Imeli so tudi gorice in čebele, da so potem lahko prodajali vino in med za lažje preživetje. Kot se spominja, dela ni nikoli zmanjkalo in še kot otroci so morali poprijeti za vsakršno delo. V petlitrskih vrčkih, ki so jih starši kupili posebej za njih, so morali nositi vodo iz doline za gospodinjstvo in tudi za živino iz tamkajšnje mlake. Starše so ubogali in jih tudi nadvse spoštovali, pri tem pa dodaja:
»Nej tak kak gnejšnja deca.«
Zemljo so obdelovali s kravami in že kot otroci so sodelovali pri tem. Kot pravi Matilda, je dedek napregel krave, na voz dal plug, njo in sestro ter so šli v dolino. Ko so se krave na travniku napasle, je dedek dejal:
»Zdaj ta pa malo orale vüve ka ta se včile.«
In res je bilo tako, ena je držala plug, druga krave na vajetih in so lepo orale. Dedek pa je le opazoval, ju spodbujal in usmerjal:
»Tou zdaj tak tou zdaj etak pa se lipou obrnoute nazaj.«
Ta dogodek je tedaj še posebej pritegnil pozornost mimoidočega moža:
»Dedek dedek, ka pa tou delaš, ka tou deco tak mantraš?«
Dedek pa je le ponosno odvrnil:
»Nika je ge ne mantron, včin je, nücali do tau vse ka je ge včin zdaj.«
Čeprav je bilo vse to naporno za majhna dekleta, pa je bila Matilda za te zgodnje delovne izkušnje na kmetiji nadvse hvaležna, saj so ji kasneje, po poroki na novem domu, nadvse koristile.
Iz časa otroštva ji je še posebej v spominu ostal dogodek z bananami, katere so takrat kot otroci lahko le opazovali od daleč. Ko je obiskovala prvi razred osnovne šole sta šli, kot že večkrat poprej, z mamo peš v Radgono. Med hojo po mestu je Matilda med vsem drugim zagledala tudi banane in se obrnila k mami:
»Mama poglente kakši graj (fižol) je pa te tü notri, kakše debele gežice (ježice) visijo.«
Mama ji je v smehu odvrnila, da to ni fižol, ampak:
»Tou prej takše ka ta gosposka deca gejo (jedo).«
Matilda je bila radovedna še naprej:
»Ja ka pa te mi nesmemo gesti tou?«
In mama je odvrnila:
»Mi smo paverski (kmečki), mi nemamo penez, tej pa prej peneze majo ka tou kipujejo (kupujejo).«
»Ges san sikdar pravla, ges se na brejg nemo ženila, ges mo šla nekan, ge de mi voda cuj k nogon pritekla.«
Doma so imeli manjšo kmetijo v velikosti okoli 5 hektarjev zemlje in dve kravi. Imeli so tudi gorice in čebele, da so potem lahko prodajali vino in med za lažje preživetje. Kot se spominja, dela ni nikoli zmanjkalo in še kot otroci so morali poprijeti za vsakršno delo. V petlitrskih vrčkih, ki so jih starši kupili posebej za njih, so morali nositi vodo iz doline za gospodinjstvo in tudi za živino iz tamkajšnje mlake. Starše so ubogali in jih tudi nadvse spoštovali, pri tem pa dodaja:
»Nej tak kak gnejšnja deca.«
Zemljo so obdelovali s kravami in že kot otroci so sodelovali pri tem. Kot pravi Matilda, je dedek napregel krave, na voz dal plug, njo in sestro ter so šli v dolino. Ko so se krave na travniku napasle, je dedek dejal:
»Zdaj ta pa malo orale vüve ka ta se včile.«
In res je bilo tako, ena je držala plug, druga krave na vajetih in so lepo orale. Dedek pa je le opazoval, ju spodbujal in usmerjal:
»Tou zdaj tak tou zdaj etak pa se lipou obrnoute nazaj.«
Ta dogodek je tedaj še posebej pritegnil pozornost mimoidočega moža:
»Dedek dedek, ka pa tou delaš, ka tou deco tak mantraš?«
Dedek pa je le ponosno odvrnil:
»Nika je ge ne mantron, včin je, nücali do tau vse ka je ge včin zdaj.«
Čeprav je bilo vse to naporno za majhna dekleta, pa je bila Matilda za te zgodnje delovne izkušnje na kmetiji nadvse hvaležna, saj so ji kasneje, po poroki na novem domu, nadvse koristile.
Iz časa otroštva ji je še posebej v spominu ostal dogodek z bananami, katere so takrat kot otroci lahko le opazovali od daleč. Ko je obiskovala prvi razred osnovne šole sta šli, kot že večkrat poprej, z mamo peš v Radgono. Med hojo po mestu je Matilda med vsem drugim zagledala tudi banane in se obrnila k mami:
»Mama poglente kakši graj (fižol) je pa te tü notri, kakše debele gežice (ježice) visijo.«
Mama ji je v smehu odvrnila, da to ni fižol, ampak:
»Tou prej takše ka ta gosposka deca gejo (jedo).«
Matilda je bila radovedna še naprej:
»Ja ka pa te mi nesmemo gesti tou?«
In mama je odvrnila:
»Mi smo paverski (kmečki), mi nemamo penez, tej pa prej peneze majo ka tou kipujejo (kupujejo).«
