V portretnem slikarstvu je Vrečič dosegel najvišjo umetniško raven. Portreti namreč predstavljajo umetniško najbolj dovršen izraz njegove ustvarjalnosti.
Nastajali so v razponu od akademskega naturalizma (realizma) do barvnega ekspresionizma in celo simbolistične vizionarske dimenzije. V njih slikarskih sposobnosti opazovanja in izražanja duha portretiranca z likovnimi prvinami, v prvi vrsti z izrazno močjo barve in poudarjenim volumnom ne manjka. Rad je slikal svoje najbližje, očeta in mater, brata, sestro, strica, nečakinjo in nečake, veliko portretov pa je narisal tudi v Budimpešti po naročilu.
V portretih, nastalih v 30. letih 20. stoletja, slikar z direktnim nanašanjem čistih barv sprosti princip modeliranja telesnosti volumna krogle v prid ekspresivno učinkujoče barvne teksture, toda s še vedno prisotnimi tonsko kompatibilnimi barvnimi poudarki. Med najpomembnejša dela iz tega obdobja se prištevajo npr. Žena z belim klobukom (po 1930?), Ženski portret (1932), Študija (portret) (po 1932) in Žena v rdeči obleki (ok. 1940?).
V kasnejših, ki so nastali v začetku 40. let 20. stoletja, pa se opazi opuščanje elementov tonskega slikarstva in prevlado vzgibov notranje pogojenih svetlobnih vrednosti čistih rdečih, rumenih, zelenih, modrih in morda še kakšnih fouvistično učinkujočih barv. To se najlepše odraža v delih Portret ženske (ok. 1942), Žena v črtasti obleki (ok. 1942) in Izvoljenka (ok. 1942). Iz leta 1940 je znanih tudi nekaj portretov, s katerimi se je Vrečič družbeno in kritično odzval na naraščanje politične in socialne negotovosti, kar je vodilo v 2. svetovno vojno. Taka dela so npr. Mladenič (ok. 1940), Delavec (ok. 1940) in Sezonski delavec (ok. 1940), ki odražajo poln volumen, napeto formo obraza in negotov pogled. Skupni imenovalec v teh slikah so geste in značaji, ki se razumejo ne le kot metafore slikarjevih vizij svetovnega viharja in negotovih časov, ampak bolj kot odsevi osebno občutene tesnobe. V smislu slutnje negotovosti in skrbi se lahko razlaga tudi njegov Avtoportret, nastal po 1940. Drug, pred nedavnim odkrit avtoportret, ki je morda njegov prvi avtoportret sploh, pa predstavlja slikarja v mladostnih letih, morda med 20. in 30. letom. Študija je izvedena v mešani tehniki akvarela in svinčnika na papirju, dokazuje pa Vrečičevo zgodnje iskanje posebnega zornega kota in poudarjeno izraznost pozicije zasuka glave v tričetrtinskem profilu.
Literatura:
Gabršek Prosenc, M. (2000). Ludvik Vrečič 1900–1945. Murska Sobota: Pomurska založba (zbirka Monumenta Pannonica).
Obal, F. (2001). Ludvik Vrečič. Evangeličanski koledar, str. 150-160.
V portretih, nastalih v 30. letih 20. stoletja, slikar z direktnim nanašanjem čistih barv sprosti princip modeliranja telesnosti volumna krogle v prid ekspresivno učinkujoče barvne teksture, toda s še vedno prisotnimi tonsko kompatibilnimi barvnimi poudarki. Med najpomembnejša dela iz tega obdobja se prištevajo npr. Žena z belim klobukom (po 1930?), Ženski portret (1932), Študija (portret) (po 1932) in Žena v rdeči obleki (ok. 1940?).
V kasnejših, ki so nastali v začetku 40. let 20. stoletja, pa se opazi opuščanje elementov tonskega slikarstva in prevlado vzgibov notranje pogojenih svetlobnih vrednosti čistih rdečih, rumenih, zelenih, modrih in morda še kakšnih fouvistično učinkujočih barv. To se najlepše odraža v delih Portret ženske (ok. 1942), Žena v črtasti obleki (ok. 1942) in Izvoljenka (ok. 1942). Iz leta 1940 je znanih tudi nekaj portretov, s katerimi se je Vrečič družbeno in kritično odzval na naraščanje politične in socialne negotovosti, kar je vodilo v 2. svetovno vojno. Taka dela so npr. Mladenič (ok. 1940), Delavec (ok. 1940) in Sezonski delavec (ok. 1940), ki odražajo poln volumen, napeto formo obraza in negotov pogled. Skupni imenovalec v teh slikah so geste in značaji, ki se razumejo ne le kot metafore slikarjevih vizij svetovnega viharja in negotovih časov, ampak bolj kot odsevi osebno občutene tesnobe. V smislu slutnje negotovosti in skrbi se lahko razlaga tudi njegov Avtoportret, nastal po 1940. Drug, pred nedavnim odkrit avtoportret, ki je morda njegov prvi avtoportret sploh, pa predstavlja slikarja v mladostnih letih, morda med 20. in 30. letom. Študija je izvedena v mešani tehniki akvarela in svinčnika na papirju, dokazuje pa Vrečičevo zgodnje iskanje posebnega zornega kota in poudarjeno izraznost pozicije zasuka glave v tričetrtinskem profilu.
Literatura:
Gabršek Prosenc, M. (2000). Ludvik Vrečič 1900–1945. Murska Sobota: Pomurska založba (zbirka Monumenta Pannonica).
Obal, F. (2001). Ludvik Vrečič. Evangeličanski koledar, str. 150-160.
