Etbin Henrik Costa je bil ljubljanski župan med 1864 in 1868, vendar so ga 1867 iz političnih razlogov suspendirali. Z Janezom Bleiweisom in Lovrom Tomanom je sestavljal konzervativno trojico staroslovencev, ki je vodila praktično vso slovensko uradno politiko in jo je upoštevala tudi nemška stran.
V času županovanja Etbina Henrika Coste v Ljubljani:
– so ob izvolitvi julija 1864 na ljubljanskem magistratu prvič izobesili slovensko narodno zastavo in županu v čast zapeli podoknico, ki jo je spesnil Fran Levstik;
– je mesto kupilo grad Podturn (Tivoli) in skozi Lattermanov drevored uredilo plinsko razsvetljavo;
– na mesto je bila prenesena lokalna policija;
– nadaljevali so z gradnjo cestnih kanalov in dokončali novi litoželezni most pri Tranči (danes Čevljarski);
– v mestni hiši so naredili nove stopnice;
– na zdravstvenem področju je bila pomembna uvedba tako imenovanih sodčkov, ki so jih praznili organizirano (predhodnica kanalizacije); s tem so prenehali onesnaževati Ljubljanico;
– z županovo pomočjo je zdravnik dr. Viljem Kovač lahko odprl prvo otroško bolnišnico v Ljubljani in sploh na Slovenskem. Dr. Kovač je z javnimi oklici v Novicah 3. 5. 1865, Triglavu in Laibacher Zeitung-u pozival ljubljansko prebivalstvo, naj s prostovoljnimi prispevki podpre prizadevanja za ustanovitev prepotrebne otroške bolnišnice. Opisoval je brezupno zdravstveno stanje revnih otrok na Kranjskem in izredno slabe socialne in materialne razmere. Doktor Kovač se je zavezal, da bo do konca življenja brezplačno delal za dobro otrok in preskrbel brezplačna zdravila pri ljubljanskih lekarnarjih. Kovačev predlog je župan sprejel. Ustanovljen je bil damski komite za zbiranje prostovoljnih prispevkov, nato pa so ustanovili še Društvo za vzdrževanje otroške bolnice v Ljubljani in imeli v juniju 1865 prvi občni zbor pod županovim predsedstvom. Po nekaj sejah so se dogovorili za nakup stare hiše na Poljanah 54, poznejšega Jožefišča na današnji Poljanski cesti, na vogalu z Zrinjskega ulico. Poslopje so adaptirali in bolnišnico 19. novembra 1865 slovesno odprli.
– Vsestranski podjetnik Franc Doberlet je 1865 predlagal, da bi odslej pokojne ljudi na pokopališče odvažali z mrliškimi vozovi in ne več nosili. Občinski svetniki so predlog po argumentaciji dr. Bleiweisa in dr. Valente enoglasno sprejeli, saj da je prevažanje rajnih preudarno že iz zdravstvenih razlogov (preprečevanje okužb). Občinski svetniki so prebivalcem Ljubljane dali na voljo možnost najetja mrliškega voza ali tradicionalni način pogreba z nošenjem. Župan Costa se je postavil na njihovo stran ob nasprotovanju škofijskega ordinariata.
– V tem obdobju se je ukoreninilo tudi prevažanje ljudi s konji, »fijakarija«, ki so jo v Ljubljani vpeljali po zgledu Trsta. Izvoščki – fijakarji so leta 1865 dobili svoj red, s katerim so bile urejene njihove pravice in dolžnosti.
Na pobudo doktorja Coste so leta 1861 v Ljubljani ustanovili pravoznansko društvo. Bil je med soustanovitelji ljubljanske narodne čitalnice ter med onimi, ki so 1865 sklenili izdajati nemško pisani Slovencem prijazni časnik Triglav, ki je izhajal do 1870. V kranjskem deželnem zboru je 1873 odločno zagovarjal ustanovitev založbe za izdajanje slovenskih šolskih knjig.
1867 je bil Costa izvoljen za častnega meščana Ljubljane.
Suspenz župana 1867
Konec julija 1867 so se v Ljubljani zvrstili dogodki, ki so pripeljali do suspendiranja župana Coste dva meseca pozneje.
Prišlo je do sporov in fizičnih obračunov med člani Južnega sokola in nemškimi turnarji, predstavniki »Laibacher Turnvereina« (telovadnega društva). To sta bili dve narodno-telovadni organizaciji. Šlo je za nočne nemire slovenskih domoljubov po Ljubljani, še zlasti so se spravljali na Dragotina Dežmana (Karla Deschmanna), ki je bil sprva zaveden Slovenec, nato pa je prestopil v nemški tabor. Tudi drugim pomembnejšim in uglednejšim Nemcem v Ljubljani so domoljubi peli žaljive podoknice, metali kamenje v okna. To se je pogosto dogajalo ob volitvah: maja 1867 so potekale volitve v ljubljanski mestni svet. Deželni predsednik je županu Costi očital, da ni zadosti uporabil policije, ki je bila v mestni pristojnosti, in grozil, da skrb za javno varnost ne bo več del mestne avtonomije.
Mednacionalne napetosti so se zaostrile 22. in 23. 7. 1867 v poznih večernih urah, ko je skupina Sokolov na Mestnem trgu obstopila tri turnarje, ki so bili ovadili nekoga zaradi prepevanja zanje žaljive pesmi. Med Sokoli je bil tisti večer tudi župan. Eden od turnarjev je pobegnil v vežo trgovca Šantla (Schantl), drugemu so sokoli odrezali s klobuka želod kot znamenje nemštva in ga ranili. Turnarje je pred sokoli rešil Šantlov hlapec. Sledil je pretep brez resnejših poškodb. Policijski komisar Viditz je krivdo za spopad zvalil na sokole in načelnika Costo omenil kot soudeleženca.
Nemško nacionalistično časopisje je oznanjalo, da Nemci v Ljubljani niso več varni pred slovenskimi suroveži, deželni predsednik je sprožil preiskavo in septembra 1867 suspendiral župana. Deželna vlada je prepovedala Južni sokol.
(Slovenska kronika XIX.stoletja, 1861 – 1883, stran 143 – 144, Ljubljana, 2003.)
