Težišče Komeljevega dela je na knjižničarskem delu, ki je tesno povezano z njegovim poklicem, vendar je ob njem deloval še na drugih področjih, ki naj bodo tu vsaj omenjena. Bil je dolgo let član in predsednik svetov za kulturo pri okrajnem oz. občinskem ljudskem odboru in pri občinski skupščini. Delal je v odborih ljudske prosvete, Zveze Svobod in prosvetnih društev, Zveze kulturnih organizacij in kulturnih skupnosti Novo mesto ter kot kulturni delavec širokih obzorij sodeloval skoraj pri vsaki količkaj pomembnejši kulturni akciji rodnega Novega mesta.
Bil je tudi član izdajateljskega sveta pri Dolenjskem listu, član upravnega odbora Dolenjske založbe, član glavnega odbora Prešernove družbe v Ljubljani. Njegovo plodno delo je bilo pričujoče v širši javnosti in prejel je veliko javnih nagrad, priznanj in odlikovanj: odlikovanje svobod III. st. (21. 11. 1955), orden rada III. razreda (23. 4. 1957), orden zasluge za narod sa srebrnom zvezdom (22. 2. 1962), Čopovo diplomo (13. 10. 1967), orden rada sa zlatnim vencem (16. 11. 1967), Trdinovo nagrado (28. 10. 1972), diplomo Saveza društva bibliotekara Jugoslavije (6. 11. 1974), Priznanje OF Slovenskega naroda (27. 4. 1975) in bil častni član Slavističnega društva Slovenije (4. 10. 1975).
Ob vsem upravniškem delu v knjižnici, sodelovanju v številnih družbenih ustanovah in organizacijah je Komelj našel čas tudi za publicistično delo. Tako je nastalo 99 njegovih člankov ter 6 samostojnih publikacij, ki kažejo širino njegovega udejstvovanja in zanimanja.
Prvi njegov sestavek je izšel v Ljudski pravici leta 1947 in nosi naslov Študijske in ljudske knjižnice. To je tudi tema, ki se največkrat pojavlja v njegovi bibliografiji. Največ člankov je izšlo v lokalnem Dolenjskem listu, pri katerem je Komelj sodeloval že od prvega letnika naprej. Med ostalimi 15 periodikami oziroma zborniki, pri katerih je sodeloval, pa so tudi: Prosveta, Dolenjska prosveta, Dolenjski razgledi, tovarniški list Krka (vse to so novomeške), Tovariš, Naši razgledi, Knjižnica, Aškrčev zbornik, 225 let novomeške gimnazije.
Poleg knjižničarstva je Komelj najrajši obravnaval novomeško periodiko in še posebej dijaške liste, novomeško tiskarstvo in tiskarja Tandlerja ter Janeza Krajca, ne nazadnje pa seveda lastno ustanovo, ki jo je poleg knjižnih razstav populariziral s številnimi priložnostnimi članki.
Komeljeve samostojne publikacije so posvečene knjižničarstvu, le dve, ki sta nastali po naročilu, ne: Novomeški Sokol 1887 – 1945 ter Pionir. 25 let SŠD Pionir Novo mesto.
Komeljevi članki in samostojne publikacije kažejo temeljito poznavanje novomeške preteklosti in navezanost nanjo, ki je zrasla iz velike ljubezni do rodnega mesta.