Grad Grad na Goričkem (v preteklosti grad Gornja Lendava) je eden izmed največjih grajskih kompleksov v Sloveniji. Posestvo, imenovano Lyndwa, se v pisnih virih omenja že leta 1208, zapisi o obstoju grajskega poslopja, po katerem je naselje dobilo tudi ime, pa so iz leta 1214 (castrum Lyndua), vendar arheološka izkopavanja dokazujejo njegov obstoj že v 11. stoletju.
Zgradil naj bi ga viteški red templarjev, današnji obseg pa je grad dobil v 16. in 17. stoletju. Da je bil kompleks dograjevan postopoma, dokazujejo že same nepravilne oblike zidov, ki se vedno znova lomijo v različnih kotih. Skozi stoletja je tako nastalo razsežno grajsko poslopje na strmem griču in danes velja prav ta grad za enega največjih gradov na Slovenskem.
Grad je imel skozi stoletja več lastnikov. Leta 1208 je dobil posest v fevd Andrej II., ki je tudi posestvo znatno razširil. Potem so si jo med leti 1269/70 in 1275 prilastili Čehi Otokarja II, po letu 1275 pa je prešla v last rodbine Amade. Med 1365 in 1685 je tam gospodovala rodbina Széchy, ki je v 16. stoletju razširjala protestantizem, po letu 1685 pa jo je nasledila rodbina Batthyány, nato rodbine Nádasdy, Szécheny in Szápáry. Kmalu po prvi svetovni vojni je grad iz plemiške lasti, tedaj še dobro ohranjen in s številnimi umetninami, prešel v roke Geze Hartnerja, veleposestnika iz Murske Sobote. Po drugi svetovni vojni je bila v gradu nastanjena sovjetska vojska, ki je med drugim zapustila tudi simpatičen cirilični grafit: »Da zdravstvujet krasnaja Armija!« Zatem je bila tudi vsa grajska oprema uničena in izropana, tako da o dejanski opremi in namembnosti gradu pričajo le redki stari zapisi v kronikah in urbarjih. Stavba je bila v socialistični Jugoslaviji nacionalizirana, vanjo pa so se naselili stanovalci. Vse do leta 1952 se je grad imenoval grad Gornja Lendava, nakar je bil preimenovan v grad Grad.
Čas do 90. let prejšnjega stoletja gradu ni bil naklonjen, saj je bil prepuščen propadanju in samemu sebi, šele nato so se začela obnovitvena dela. Od leta 2003 sta tako v obnovljenih prostorih dobila svoj sedež Javni zavod Krajinski park Goričko in informacijsko Središče za obiskovalce gradu ter parka Goričko-Raab-Őrség. Tudi sicer grad naposled pridobiva vlogo kulturnega središča, k čemur so svoj delež prispevale tudi novo umeščene dejavnosti, in sicer so v vzhodnem krilu gradu prostori in pisarne Krajinskega parka, v obnovljenih pritličnih delih pa so delavnice domače obrti, med njimi kovačnica, tkalnica, lončarska in kolarska delavnica. Na ogled je tudi črna kuhinja z odprtim ognjiščem ter prikaz zeliščarstva in žganjekuhe. V dvorani nekdanjega spodnjega palacija pa je urejena poročna dvorana. Posebnost gradu je zagotovo, da ima 365 sob, toliko kot je dni v letu in pa dvignjen zahodni del dvorišča, kar je posledica oblike grajskega hriba.
Vsekakor velja omeniti tudi grajsko dvorišče, kjer so radiestezisti ugotovili energetsko sevanje in grajsko kapelo, v kateri so bile zastopane sakralne umetnine, občasno pa so se opravljali tudi verski obredi. Svoje prvo duhovniško poslanstvo je tam opravljal celo katoliški pisec nabožnih knjig Mikloš Küzmič. Znamenitost pa je prav gotovo tudi grajski park, oblikovan v svobodnem krajinskem slogu z značilnim sortami starih dreves, kot so tulipanovci, platane, rdeče bukvi, rdeči hrasti itn. V preteklih letih je prav v tem parku potekala tudi že tradicionalna in ena izmed najbolj obiskanih prireditev v Pomurju iz cele Slovenije, Noč čarovnic, katere se je vsako leto udeležilo več tisoč obiskovalcev od vsepovsod.
Literatura
Stopar, Ivan. Najlepši slovenski gradovi. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2008.
Radovanovič, Sašo (ur.). Grad na Goričkem: monografija Občine Grad. Maribor: Ostroga, 2012.
Radovanovič, Sašo.; Vidmar, Polona; Tomažič, Dušan. Grad na Goričkem. Maribor: Kapital, 2001.
Grad na Goričkem: največji grad v Sloveniji (vodič). Grad: Občina, 2003.
Grad je imel skozi stoletja več lastnikov. Leta 1208 je dobil posest v fevd Andrej II., ki je tudi posestvo znatno razširil. Potem so si jo med leti 1269/70 in 1275 prilastili Čehi Otokarja II, po letu 1275 pa je prešla v last rodbine Amade. Med 1365 in 1685 je tam gospodovala rodbina Széchy, ki je v 16. stoletju razširjala protestantizem, po letu 1685 pa jo je nasledila rodbina Batthyány, nato rodbine Nádasdy, Szécheny in Szápáry. Kmalu po prvi svetovni vojni je grad iz plemiške lasti, tedaj še dobro ohranjen in s številnimi umetninami, prešel v roke Geze Hartnerja, veleposestnika iz Murske Sobote. Po drugi svetovni vojni je bila v gradu nastanjena sovjetska vojska, ki je med drugim zapustila tudi simpatičen cirilični grafit: »Da zdravstvujet krasnaja Armija!« Zatem je bila tudi vsa grajska oprema uničena in izropana, tako da o dejanski opremi in namembnosti gradu pričajo le redki stari zapisi v kronikah in urbarjih. Stavba je bila v socialistični Jugoslaviji nacionalizirana, vanjo pa so se naselili stanovalci. Vse do leta 1952 se je grad imenoval grad Gornja Lendava, nakar je bil preimenovan v grad Grad.
Čas do 90. let prejšnjega stoletja gradu ni bil naklonjen, saj je bil prepuščen propadanju in samemu sebi, šele nato so se začela obnovitvena dela. Od leta 2003 sta tako v obnovljenih prostorih dobila svoj sedež Javni zavod Krajinski park Goričko in informacijsko Središče za obiskovalce gradu ter parka Goričko-Raab-Őrség. Tudi sicer grad naposled pridobiva vlogo kulturnega središča, k čemur so svoj delež prispevale tudi novo umeščene dejavnosti, in sicer so v vzhodnem krilu gradu prostori in pisarne Krajinskega parka, v obnovljenih pritličnih delih pa so delavnice domače obrti, med njimi kovačnica, tkalnica, lončarska in kolarska delavnica. Na ogled je tudi črna kuhinja z odprtim ognjiščem ter prikaz zeliščarstva in žganjekuhe. V dvorani nekdanjega spodnjega palacija pa je urejena poročna dvorana. Posebnost gradu je zagotovo, da ima 365 sob, toliko kot je dni v letu in pa dvignjen zahodni del dvorišča, kar je posledica oblike grajskega hriba.
Vsekakor velja omeniti tudi grajsko dvorišče, kjer so radiestezisti ugotovili energetsko sevanje in grajsko kapelo, v kateri so bile zastopane sakralne umetnine, občasno pa so se opravljali tudi verski obredi. Svoje prvo duhovniško poslanstvo je tam opravljal celo katoliški pisec nabožnih knjig Mikloš Küzmič. Znamenitost pa je prav gotovo tudi grajski park, oblikovan v svobodnem krajinskem slogu z značilnim sortami starih dreves, kot so tulipanovci, platane, rdeče bukvi, rdeči hrasti itn. V preteklih letih je prav v tem parku potekala tudi že tradicionalna in ena izmed najbolj obiskanih prireditev v Pomurju iz cele Slovenije, Noč čarovnic, katere se je vsako leto udeležilo več tisoč obiskovalcev od vsepovsod.
Literatura
Stopar, Ivan. Najlepši slovenski gradovi. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2008.
Radovanovič, Sašo (ur.). Grad na Goričkem: monografija Občine Grad. Maribor: Ostroga, 2012.
Radovanovič, Sašo.; Vidmar, Polona; Tomažič, Dušan. Grad na Goričkem. Maribor: Kapital, 2001.
Grad na Goričkem: največji grad v Sloveniji (vodič). Grad: Občina, 2003.