Aldo Vuga je najprej živel v Gorici, v ulici XX. septembra. Ob priključitvi Primorske, leta 1947, se je preselil v Solkan, danes pa živi v Novi Gorici.
Njegov oče Franc Vuga je delal na Mostovni. Bil je delovodja. Tam so bile delavnice. Urejali in popravljali so poškodovane mostove med vojno. Te mostove so popravili nekje do leta 1953. Konstrukcijo mostu so najprej sestavili na Mostovni, jo razdrli in prepeljali na delovišče. Tam je delalo med 30 in 40 ljudi. Mostovna je popravljala mostove tudi v Istri. Gospod se spominja, da mu je nekoč oče domov prinesel okroglo ladijsko okno iz medenine, ostanek minirane ladje. Prodal ga je na odpadu, kamor so nosili prodajati staro železo, baker in razne kovine, ki so jih nabirali na terenu. Takratni odpad je današnji Dinos v Solkanu. S tako pridobljenim denarjem si je v Gorici pri Šuligoju, via Carducci, kupil prvo ročno uro znamke Lanco s fosfornimi kazalci.
Kasneje je oče Franc delal v Meblu. Bil je vodja mehanične delavnice. V Meblu so sami naredili tudi stroje, ki so jih uporabljali v proizvodnji. Država ni imela denarja za uvoz delovnih strojev. Na ta način so prihranili denar. Gospod Aldo se spominja, kako so leta 1956 v Meblu gledali SP v nogometu v Švici. Misli sicer, da so imeli v solkanski kavarni televizor že prej. Cel Solkan in cela Nova Gorica, takrat nekaj blokov in Frnaža, je hodila tja gledat televizijo.
Spominja se tudi, kako so brigadirji iz solkanskega kamnoloma po ozkotirni železnici na vozičkih vozili material. S temi vozički so se otroci igrali, se prevažali naokoli, ga zagnali in skočili noter. Sicer pa je imel po osnovni šoli največ prijateljev iz »ruskih blokov«. V te bloke so se priseljevali tudi tisti, ki so prej bežali pred fašizmom.
