V mesecu juliju so zablestela žitna polja v zlato-rumeni barvi, prišel je čas žetve. Možje so sklepali in nabrusili srpe in kose, s katerimi so žene in kosci pridno želi.
Žanjica je najprej odžela pest žitnih bilk. Zgoraj odžeti del je razdelila na pol, spodnji, kjer je bilo klasje, pa je spiralno zvila in nastalo je “poreslo”. To je položila na tla in pričela spet žeti. Ko je nažela za cel snop, je to položila na “poreslo” in ga zvezala.
Otroci so prav tako morali pomagati pri žetvi. Za žanjicami so na kocu pobrali vse odpadlo klasje, saj so znali ceniti vsako zrno.
Moški so vezali snope in jih zlagali v kopice (“rvine”) ob robu njive. V popoldanskem času so prišli z vozom in naložili vse snope. Odpeljali so jih do kozolca, kjer so jih zlagali v “rante”. Pri tem delu sta morala biti vedno dva. Prvi je podajal snope, drugi pa jih je zlagal med “rante”. Ko sta zlagala snope že visoko, je moral prvi vsak snop zagrabiti s posebnimi vilami “podajačem) in ga dvigniti visoko, da ga je drugi lahko dosegel z roko in potisnil med “rante”. Pri tem sta si pomagala tudi s posebnim stolčkom, ki ga imenujejo hlapec. V kozolcu so se snopu snušili nekaj tednov.
Žetvi je sledila malica oziroma likof. Ob pijači in jedači so si pripovedovali zgodbe, ki so prehajali od ust do ust ter preprevali priložnostne pesmi.
Vir: Kako so včasih delali in praznovali v Šentrupertu (2006). Osnovna šola dr. Pavla Lunačka Šentrupert
