Po drugi svetovni vojni je bil dvorec Slivnica podržavljen in je vse do leta 1990 služil kot mladinski dom oz. kot vzgojni zavod. Po letu 1990, ko se je vzgojni zavod preselil v nove prostore, je dvorec pričel hitro propadati, kar se, kljub razglasitvi za kulturni spomenik lokalnega pomena, nadaljuje še danes.
Najprej je bil namenjen nastanitvam mladine ob delovnih akcijah (Mladinska…, Vestnik 22. 9. 1945), kmalu nato pa nastanitvi v vojni osirotelih bosanskih otrok, ki so jih pripeljali v Slovenijo (Skrb…, Vestnik 13. 10. 1945). Urejanje in zagotavljanje delovanja otroškega zavetišča je v začetku potekalo na udarniških temeljih (Tekmovalni…, Vestnik 8. 3. 1946). Žene iz okoliških krajev so se tako obvezale, da bodo redile po enega prašiča za otroški dom, najele pa so tudi vrt, na katerem so pridelovale zelenjavo za dom (Žene…, Vestnik 15. 3. 1946). Otroci iz doma so bili vključeni v dogajanje v okolici in v takratne udarniške akcije. Tako so npr. pomagali pri pripravi drv za zimo (Tudi …, Vestnik 8. 7. 1949). Mladinski dom, ki se je imenoval po heroju Danku Mitrovu, je v dvorcu Slivnica deloval do leta 1961. Otroke v domu so učile učiteljice iz slivniške osnovne šole. V učilnici v dvorcu je od konca vojne pa vse do šolskega leta 1960/1961 zaradi pomanjkanja lastnih prostorov gostovala slivniška osnovna šola (Kaube, 2014). Konec leta 1961 je bil mladinski dom preoblikovan v vzgojni zavod vzgajališčnega tipa (Vabilo, Večer 25. 10. 1961). To je bil zavod za fante med 15 in 18 letom, ki so izhajali iz socialno neurejenih družin in so zato imeli različne vzgojne motnje ali so postali prestopniki. Zavod je bil odprtega tipa, tako da so gojenci obiskovali šole v Mariboru, kjer so se izobraževali za poklice (Niedorfer, 1972). Ves čas se je vzgojni zavod spopadal z velikimi stroški vzdrževanja stavbe (Pozabljeni…, Večer 30. 3. 1966). S časom je dvorec vse bolj klical po obnovi, pedagoška znanost pa se je posodabljala, kar je pripeljalo do sklepa, da se za vzgojni zavod zgradi nova, primernejša stavba (Atrijska…, Večer 14. 7. 1989) (Pod …, Večer 2. 12. 1989). Vzgojni zavod se je v nove prostore preselil v novembru 1990 (Selitev…, Večer 10. 11. 1990).
Po letu 1990 je dvorec ostal prazen, kar je povzročilo njegovo nezadržno propadanje. Leta 1992 je bil razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena (Register nepremične kulturne dediščine, evidenčna št. 656), vendar to ni pripomoglo k njegovi ohranitvi. Po denacionalizacijskem postopku je lastnik dvorca postalo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki je bilo slab gospodar. Občina Hoče-Slivnica si je zato prizadevala, da bi postala lastnica gradu, vendar brezuspešno. Pojavljalo se je kar nekaj različnih idej, kakšno dejavnost vanj umestiti (Verovnik, 2004), (Vogel, 2013) (Sagaj, 2015), vendar do dogovora ni prišlo. Za ohranitev dvorca si je prizadevala tudi stroka. Dr. Igor Sapač je npr. državo pozval k ohranjanju slovenskih dvorcev v članku »Apel Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije« (Sapač, 2015). Zgodovinski inštitut Milka Kosa pri ZRC SAZU je 25. 9. 2013 pripravil okroglo mizo z naslovom Gradovi na razpotju : Slivnica pri Mariboru , kjer je v predstavitvi nazorno prikazano propadanje dvorca. Vsa prizadevanja pa niso obrodila sadov. Po večkratnih neuspešnih dražbah je bil dvorec sredi leta 2016 prodan Rusu Alexandru Komolovu (Lubej, 2016).
