Pripovedoval je Jožef Pahulje, po domače Boštjanov iz Bukovice, rojen leta 1942. Živi v Ribnici. Gospod je bil v času snemanja star 71 let. Pogovarjali so se Maša Klun, Nejc Lovšin, Miha Novak, Rok Ruparčič, Vanja Cebin, Marjana Starc, Metka Kljun in Anica Mohar.
Boštjanov sem, rojen v Bukovici
Takrat smo se doma rodili, pa smo ravno tako živi. Ne spomnim se, kako je bilo, verjetno ni bilo tako zanimivo, kakor je zdaj, ko so možje pri porodih, mene ne bi videli. Soseda pravi Janezku: »Janezek, slišala sem, da ste pri vas punčko kupili?« Janezek ji odgovori: »Kar zna naš ata sam narediti, ne kupujemo.« Tri brate imam, ampak pri mojem očetu jih je bilo pa deset ali dvanajst. Sem kot nekdo z Ložin, ki je moral prijaviti otroški dodatek za svojih osem otrok. Socialna delavka ga je vprašala po rojstnih podatkih otrok. Vedel je podatke za štiri otroke, potem pa nič več. Možakar je rekel: »Bo jutri žena prišla.« Pozabil je, tako se zgodi z leti. Včasih grem, stojim in razmišljam, po kaj sem prišel, to se ponovi tudi do trikrat. Pravijo, da je menda to demenca. Imam dve delavnici, ena je kovinarska, druga pa sinova. Imam takšne stroje kot Tito, če si jih je on lahko privoščil, si jih lahko tudi jaz. Jože sem jaz, tako kot je bil on, ključavničarja sva bila oba, ampak jaz sem gotovo boljši, saj je on samo stavkal.
Bili smo trije fantje. Rojen sem bil dvainštiridesetega, na dan mrtvih, kot redko kdo, in to se mi očitno pozna, sem bolj vojaški tip. Sem najstarejši, brat je dve leti mlajši, tretji pa spet, no, na dve leti so si vzeli čas. Oče je bil zdomar, zato je bilo treba vse načrtovati kot košnjo. Trije smo bili, sami fantje. Zdi se, da so si želeli punčko, pa jih je le pamet srečala.
Hiša je bila kar v redu. Moji stari starši so se odselili v sosednjo hišo, to je bila preužitkarska hiša. V njej je bila soba, stranišče na štrbunk, gank, kuhinja in kašča, taka, prava hiša. Ko je bila Bukovica požgana, je vse pogorelo, še mast se je stopila.
Živeli smo v hiši, ki je imela eno sobo, kamro, pa večjo dnevno sobo, hišo, tam je bila kmečka peč, ki se je kurila v kuhinji, shramba in stranišče. Zgoraj so bile tri sobe, tam je bil štukadur, tako smo rekli. To je bilo tako: les spodaj in les zgoraj, vmes so bile pa miši. Ježa smo dali tja, da jih je redčil. Jež je bil med podom, miši prežene in hrani se z njimi. Kurili smo v kuhinji štedilnik in kmečko peč. Delati smo morali kar naprej.
Zdomali smo
Moj oče je hodil zdomat v Avstrijo. Suhe robe pri nas nismo izdelovali, vsaj jaz se tega ne spomnim. Bili so bolj zdomarji. Znali so vse. Suho robo so kupili in so zdomali.
Stari oče je zdomal največ v Avstriji, v Feldbachu, to je večji kraj kot Ribnica, pa tudi v Slavoniji. Po Dolenjskem so hodili, so rekli, da gredo v zameno. Vzeli so suho robo, če so lahko kaj prodali, denarja ni bilo takrat nikjer veliko, so pa menjali, recimo za pšenico ali koruzo. S konjem so šli. Za v Avstrijo so dali suho robo na ribniško železniško postajo, potovala je po železnici. Stari oče je imel tam stanovanje, kvartir. Dogovorjeni so bili, da so suho robo dostavili na tisti naslov in jo tam tudi skladiščili. V stanovanju jih je bilo običajno več skupaj. Oče je bil, Osvald iz Sajevca in Osvald iz Jurjeviče. Skupaj so bili v eni sobi. Tam niso zamenjavali, tam se je prodajalo za šilinge. Suha roba se je prodajala, tudi popravljali so jo. Še ena anekdota, pravzaprav se je to res zgodilo. Ko je stari oče prvič vzel mojega očeta v Avstrijo, mu je rekel: »Pojdi pred menoj po vasi in kriči: rajte kaufen (kupite rešeta).« Šel je, nič drugega mu ni naročil. Govorilo se je samo nemško. Ko je tako kričal, so ljudje prišli ven, da bi se kaj zmenili, pa ni bilo nič s fantičem, je bil že pri drugi hiši. Tam je spet kričal: »Rajte kaufen!« Ko je stari oče prišel do prve hiše, so ga vprašali čigav je ta fant: »Je to tvoj?« »Ja,« je rekel. »Ja, kako si ga pa to naučil? Kričal je: rajte kaufen, ko smo prišli, je pa odšel drugam, kot da nas ni.« No, potem se je oče hitro učil in naučil.
Tudi kmetovali smo
Pozimi je bil oče doma, da se je zaklalo, kar se je. Sicer smo bili večji del leta sami. Prišel je za košnjo. Še sreča, da oče ni bil kmet z dušo in srcem. Kmetijo smo imeli, ne vem ali je bila polovinska ali četrtinska. Oče je bil dojemljiv za novosti, tako da sta on in Krnc, Kljun iz Bukovice, iz Anglije dobila kosilnico še v delih. Naša oblast tega ni dovolila. Zadruga je kosilnico zaplenila še zapakirano. Potem je kupil vprežno kosilnico, smo jo imeli prvi. Bila so to šestdeseta, mogoče tudi prej. Kosilnico sta vlekla dva konja, ko smo kosili. Spomnim se Pajniča, Branetovega očeta, ko je opazoval to košnjo. No, pokošeno res ni bilo čisto do zemlje, kot bi pobril. Pajnič je to gledal, malo je bilo tudi nevoščljivosti. »O hudič«, je rekel, »zastonj ne bi hotel tega, koliko pušča.« Ni se zavedal, da bo trava pa prej odrasla. Pajnič je pa pobril, kot da so ovce popasle. Ovca popase do zemlje, koza pa skoraj do nebes.
Od živine smo imeli konja, nekaj krav in nekaj ovac. Oče je bil vzkipljiv. Ovca bleja pa bleja, naj bo sita ali pa ne. Kadar je tako tečno blejala, jo je oče kar z lopato užgal. Rekel je: »Jaz ti bom hudičevo dal!« Sem že vedel, da bomo ovco jedli. Ovce so bile v hlevu ali spuščene. Spominjam se dveh ovnov, velikih rogov res nista imela, hudobna sta bila pa kot sam vrag. Imeli smo skedenj, zadaj je bil pa kozolec. Janci so nas stalno preganjali. Pa smo jim ušli, splezali smo po latah, pa smo si rekli, ko sta bila spodaj, bomo šli pa v skedenj, vrata bomo zaprli pa bo v redu. Kaj ni bil eden spodaj, drugi pa se je v tistem času, saj ne da je znal misliti, kar znašel tam, pa so bile spet dirke.
Nedelje so bile naše
Takrat je bil priljubljen Vinetu. To je bilo edino čtivo za take, ki smo imeli bojna nagnjenja. Brali smo, potem smo imeli pa prave vojne napovedi. Pri Svetem Roku smo ročno napisali, kdaj se bomo pretepali. S Sajevčani smo se. Loke smo naredili sami. Po maši je oče kupil citre pri Miheliču. Citre so imele močne basovske strune, vse sem s ključkom odvil, da sem lahko naredil lok. Igrali smo se v nedeljo, čez teden ni bilo časa. Bojišča so bila okrog Bukovice, na Vinogradu pa vse do Svetega Frančiška. Nad Bukovico je vojska (JLA) vse prekopala, veliko je bilo bunkerjev in rovov. Tam se je jurišalo, borilo, norelo pa tudi jokalo. Bili so tudi ranjenci. Izpahnil sem si nogo, naslednji dan je oče dajal seno z voza, jaz sem mu pa pomagal. Noga meje zelo bolela. Imeli smo velik skedenj, je bil prostoren, sedemindvajset metrov dolg gank se je odprl spodaj, jaz sem moral pa to seno odmetavati. Noga izpahnjena, jaz pa ves objokan. Pa reče oče: »Kaj pa je? So indijanci ali kavbojci kdaj jokali?«
Ribe smo lovili v Sajevčku, lovili smo klene. Lovili smo jih z roko, še danes se mi pozna ureznina. Nisem imel potrpljenja loviti s palico. Z roko v luknjo pa za škrge, najdaljša je imela šestdeset centimetrov. Tudi lovili in skrivali smo se.
Beseda, dve o živalih in Sajevčku
Sajevček je močno zaraščen, ampak, če je voda zasenčena, zaraščena, ni to nič narobe. Kritično je poleti, ker se voda pregreva, če ni zasenčena in ni kaskad, vodnih padcev. Ti padci so včasih bili. Pred drugo svetovno vojno so Sajevčani in Bukovčani dobili delo, ko so Sajevček regulirali. Sajevček je včasih tekel v okljuke, zavoje, smo rekli. Regulirali so ga, da bi izsušili okolico. Tudi z zadnjo regulacijo je niso izsušili. Z buldožerji in kopači so vse razrili, raznesli korenine jelše in bička, ta ima korenine tudi do dva metra globoko, tako da se je še bolj zaraslo. Na Ugarju, pod Bukovico, je največja divjina. Če ne boš na vrhu Velike gore srečal medveda, ga boš sigurno tukaj, ob Sajevčku. Žival ima tukaj vodo, hladi se pa še hrano najde, čeprav ne dovolj. Včasih se je šlo počistit, razredčit, zdaj pa kosijo, da gre kosa štiri metre ob strani pa štiri metre spredaj, vse pokosi in vse zdrobi. To ni kulturna krajina, če so samo pašniki. Včasih je bilo veliko jelenov, rukali so pri Štekličkovem kozolcu, skorajda v Ribnici. Živali je bilo včasih več. Medvedov ni bilo pa nikoli toliko, kot jih je danes. Naselili so risa. Ris je pri nas izumrl že pred prvo svetovno vojno. Naseliti bi morali dinarske rise, ne pa karpatskih. Izničila jih je delno hrana, še bolj pa genetika. Parili so se v preozkem krogu, napadla jih je bolezen. Risa ni več, je pa vse več volkov.
Lovec sem bil
Nismo lovci tisti, ki bi urejali ravnovesje v naravi. Nordijske države nimajo lovskih trofej. Pri nas pa velja, da če ustreliš lepšo žival, si boljši lovec. Lovec sem bil, nikoli mi ni bilo žal, da sem bil. Zaradi nas, lovcev, bi se žival ohranila, v naravi se vse uredi samo. Če je hrane dovolj, bo srna skotila dva mladiča, če so razmere slabše, enega ali nobenega. Ustrelil sem divjega petelina pa mi je žal, da sem ga. Divjega petelina ni več, je izumrl. Pred leti sem ga sam izsledil v Veliki gori pa tudi televizijske snemalce sem vodil po Kočevski Reki. Že več kot štiri leta ga nisem slišal in to na mestih, kjer je bilo včasih po več petelinov skupaj. Ne slišiš ga več. To mora biti ob pravem času, zgodaj, ko je še trdna tema in mirno mora biti. Ena anekdota, resnična: stari Plevel, je živel na Mlaki, ni bil zagret lovec. Joškovec iz Dan mu je rekel: »Stric, vas bom jaz peljal na petelina.« »Pa ti veš, kako poje?« pravi Plevel. »Seveda vem, saj ga nisem enkrat videl.« Gresta peš z Dan po vlaki, kjer so vlačili s konji. Zgodaj zjutraj prideta nad Laze. »Pa sva dovolj zgodnja?« vpraša Plevel. Šla sta v temi z laterno. Joškovec pravi: »Pst, pst, poje, poje!« »Ti hudičev mulec, seveda poje, ampak poje v Danah, tisti pri kurah.« Hčerko, je ena redkih, sem peljal na petelina. Sneg je bil, kar daleč sva šla peš. Že v prvo sva ga videla in slišala. Poje, kot bi kapljica padala v leseno posodo. Ne moreš si misliti, da je to ptič težak štiri do pet kilogramov. Skrivnostni ptič je to. Divji petelin brusi, poje, takrat nič ne sliši. Urarja sem peljal enkrat s sabo. Petelin je brusil, tolkel sem ob deblo, obut v gojzarice, nogo bi si skoraj zlomil, ni slišal, ne videl. To je res ena prvobitna ptica.
Oh, ta šola
V šolo nisem rad hodil niti en dan. Šola je bila nasproti gasilnega doma. Ko sem, kratkohlačnik, začel loviti ribe, sem imel več neopravičenih kot opravičenih ur. Šel sem od doma, naloge ni bilo, šolsko torbo sem skril takoj ob potočku Sajevcu, pa sem jo mahnil vse do Zalužja. Ure nisem imel, ravnal sem se po občutku, saj sem bil napol divji. Ko je zvonilo poldan, sem bil že blizu torbe. Doma sem se seveda zlagal, pa mojster sem bil za pisanje opravičil. Prva štiri leta sem naredil, no, petič nisem poznal. V nižji gimnaziji pa ne, da ne bi znal, ampak sem si rekel: »Bolje je iti vsako leto po dvakrat v isti razred, da se znanje utrdi.« Tega sem se držal in tako utrjeval znanje. Ko sem hotel šolanje nadaljevati, se mi pa ni izšlo. Veliko željo sem imel postati avtomehanik. Preden sem dobil spričevalo, sem vedel, da bosta dva popravna izpita, oba jezika. Nemščino me je učil Golija, Marica pa slovenščino. Ko smo dobili spričevalo, sem popolnoma pogrnil, na celi črti. Dobil sem še popravni izpit iz srbohrvaščine. Drobničeva me je učila. Ampak srbohrvaščino sem jaz znal. Pri nas so stanovali oficirji in tak mulček se to hitro navadi. Nisem uspešno končal, adijo Avstrija, v Puch servis v Graz bi se šel učit, tako je pa vse v vodo padlo. Tega nisem mogel preboleti, ne, krivice pa nisem mogel preboleti. Med počitnicami sem šel h Drobničevi na dom, z Maksom sta stanovala v Pepelarjevi hiši. Grdo sem jo zmerjal. Ko se je spet začel pouk, je prišla mimo, ni me pogledala, samo rekla je: »No, Pahulje, boš tudi letos tako naredil?« »Še drugače!« sem rekel. To je bilo vse, kar sva spregovorila v šolskem letu. Nikoli ustno, samo pisno. Bil sem pozitiven. Šel sem v Kočevje na kovinarsko šolo. No, to pa je že druga zgodba.