Obdobje, ki je Spodnjo Savinjsko dolino v gospodarskem pogledu zaznamovalo in spremenilo do te mere, da je postala sinonim za hmeljarstvo v Sloveniji, sega v 70. leta 19. stoletja, ko so sem prinesli in začeli uspešno gojiti hmelj. Do prve svetovne vojne, to je v približno pol stoletja, se je dolina docela spremenila. Vsi, ki so se ukvarjali s hmeljarstvom, so si gmotno opomogli, tako da je celotna dolina zaradi hmelja postala pojem blagostanja. To je bilo obdobje miru, stabilnosti, vsesplošnega gospodarskega in znanstvenega napredka v državi. Ugodne razmere za razvoj gospodarstva so kalila le politična trenja med narodi v monarhiji.
V tem obdobju se je trg Žalec iz povprečnega tranzitnega kraja, v katerem so se ljudje poleg kmetijstva ukvarjali še s trgovino, gostinstvom in obrtjo, razvil v pomembno središče hmeljarstva z vso potrebno infrastrukturo za predelavo in transport hmelja. Dodaten zaslužek so ljudem prinašali: pivovarna, kovinska obrt, železnica, tujski promet. Zaradi gospodarskih potreb je tu nastal slovenski denarni zavod, gmotne razmere so spodbudile bogato družabno in društveno življenje, razvilo se je šolstvo …
Skratka, postavljeni so bili temelji gospodarstvu, na katerih se je razvoj po prvi, še zlasti pa po drugi svetovni vojni uspešno nadaljeval.
Zaradi izjemne narodne zavesti prebivalstva je Žalec postal tudi močno politično središče Spodnje Savinjske doline in opozoril nase s sklicem II. slovenskega tabora, ki je potekal 6. septembra 1868 . Žalec je bil v političnem smislu vseskozi izrazito liberalno usmerjen kraj.
Med pomembne ljudi, ki so zaslužni za razvoj hmeljarstva in z njim povezanih drugih gospodarskih panog, štejemo številne Savinjčane. Med Žalčani velja izpostaviti nekaj imen: Franc Žuža , Josip Bilger , Janez Hausenbichler , Simon Kukec , Josip Lorber , Josip Širca , Fran Roblek … Vsi ti so oblikovali Spodnjo Savinjsko dolino, kot jo v veliki meri poznamo danes.