Isolani interessanti: Boris Kobal

»Brez knjige si ne predstavljam dneva, ki je pred mano,« je dejal Boris Kobal ob začetku večernega klepeta in ob svetovnem dnevu knjige. Z leti ga vse bolj navdušujejo knjige s pričevanji, ali razne biografije, vseskozi pa tudi poezija slovenskih avtorjev – Koviča, Zlobca in Kosovela, kot tudi italijanskih, med njimi zlasti poezija Saba, Qiasimoda, Ungarettija, tudi Danteja, ki mu ga je približal njegov profesor književnosti, slovenska pisateljska eminenca, Boris Pahor. Kulturnik je poudaril, da ima rad jasne besede, tudi metafore, ampak ne metafore za vsako ceno, ljubi jih seveda v poeziji, v vsakdanjem življenju pa se rad drži jasnih sporočil. Čeravno so ta pri njem pogosto v bastardni slovenščini, jeziku, kot mu sam pravi, polnem ljubljanskih besed in primorščine.

S partnerko sta začela pogosto zahajati v Izolo sprava na krajše sprehode, potem sta se začela zadrževati in družiti na butičnih organiziranih ali povsem spontanih uličnih dogodkih, občudovala sta zapostavljene usode uličnih umetnikov in mlade ženske z otroki ali otroškimi vozički, naposled mu je Izola postala zanimiva, saj je v njem obudila in mu priklicala spomin na Trst iz njegovih mlajših let. In tako je v njem dozorela misel o začasnem bivališču v Izoli in naposled še kandidatura za vodenje CKŠP. “Moja naloga sedaj je, da ta voz porinem naprej,” je pokomentiral svoj trenutni položaj vršilca dolžnosti. Denarja, se ve, je malo in potrebni bodo akrobatski manevri v razporejanju denarja in kakšen debeli škonto, meni Kobal, če bomo v Izoli še hoteli obeleževati praznik oljk, vina in rib, ali ribiški praznik z obveznimi s sardelami in ansamblom. 

V aktivno politiko se nikoli ni pretirano vključeval, je zaprisežen levičar, volilno pravico dojema kot pravico in dolžnost in vztraja pri stališču, da kdor ne voli, naj bo tiho. On tiho ni, lastne besede v kombinaciji z dolgim jezikom so ga tudi že teple po glavi.

“Smeh je refleks neke svobode. V satiri se zrcali svoboda,” je prepričan Boris Kobal, ki rad in veliko dela. Za sabo ima 81 režij. Številni se ga spominjamo po uspešni in zdaj že legendarni oddaji TV Poper, ki jo je ustvarjal s pokojnim Sergejem Verčem in je kontinuirano trajala 10 let. Kmalu bo upihnil 60 svečk, njegova kariera še traja, je uspešna, v večernem klepetu je navdušil s številnimi prigodami in anekdotami iz »sveta slavnih«. Z gledališčem se je srečal že v otroških letih, saj je bil njegov oče Vasilij tudi sam gledališki igralec. Podobno kot oče, je tudi sam melanholičen, rad poseda ob kavi in opazuje ljudi in svari okli sebe. To ga sprošča, pomirja, ob okrogli obletnici pa si želi, da bi znal bolje živeti v sprotnost in v sedanjosti.

Ksenija Orel