Isolani interessanti: Ervin Kocjančič

Izolan, ki svojo izjemno uspešno poklicno, a tudi življenjsko pot gradi v tujini, a se zmeraj znova rad vrača v rodno Izolo. Pogovor je na terasi Wine bara Manzioli na Manziolijevem trgu v Izoli moderirala Nataša Benčič, novinarka Radia Koper-Capodistria. Večer sta glasbeno obogatila priznana flavtistka, akademska glasbenica Alenka Zupan ter koncert irske glasbe, ki je potekal le streljaj stran, v Ljubljanski ulici.  

Ervin Kocjančič je v pogovoru za Natašo Benčič pozdravil iniciativo, to je Teden vseživljenjskega učenja, katerega gost je bil letos ob 20. obletnici. Zdravniki se že zaradi narave svojega poklica učijo neprestano, pomembno pa je, tako Kocjančič, da danes, v času globalizacije, in v času, ko je znanje dostopno na vsakem koraku – preko svetovnega spleta, v njegovem primeru tudi na kongresnih srečanjih s kolegi iz stroke, tudi na potovanjih, da znanje ponesemo tudi tja, kjer ga še ni. Sam se uči vseskozi, vsaka priložnost je lahko učenje. »Tudi od pacientov se veliko naučim, ko mi oni pripovedujejo svoje izkušnje z boleznijo, opisujejo simptome; učim se od svojih študentov, ko mi pojasnjujejo svoje poglede na izzive v stroki, …« je Ervin Kocjančič, ki se je pred sedmimi leti, na povabilo Univerzitetne klinike Illinois, preselil v Chicago v ZDA, kjer je postal je predstojnik oddelka rekonstrukcijske urologije. Je kirurg, profesor, direktor specialistične šole in inovator v stroki. Veliko potuje, ceni različnost in prezira rutino. Na svojem živahnem FB profilu ima zapisano, da je Izolan, njegov dom pa ves svet, ali kot sam pove »The sky is my limit«, moja meja je nebo.  

V Izoli je odraščal pod streho dveh kultur – slovenske in italijanske, dvojezičnost mu je prirojena. Mamma Mariuccia je bila učiteljica na OŠ Dante Alighieri, oče Marijan pa profesor flavte na Glasbeni šoli Koper, brat dvojček, Dejan Kocjančič, je direktor Turističnega združenja Izola. Obiskoval je osnovno in srednjo šolo s slovenskim učnim jezikom in se odločil za študij medicine na tržaški univerzi,  doktoriral v Milanu, služboval je v več italijanskih mestih, danes pa z družino, z ženo Chiaro in tremi otroki, kot rečeno, živi in dela v ZDA.

2 razstavi in 11 prireditev v treh tednih TVU – s predavatelji, ki s svojim delom, načinom življenja in mišljenja potrjujejo vseprisotnost in pomembnost učenja v vseh življenjskih obdobjih in za vse vloge, ki jih posameznik v življenju prevzema, ter preko 400 obiskovalcev so dobri pokazatelji tega, da ima danes vse več ljudi naklonjen odnos do učenja in izobraževanja, da so ozaveščeni o nujnosti neprestanega učenja, da je socialna vključenost odvisna tudi od tega, koliko se učiš. Ob sklenitvi Tedna vseživljenjskega učenja 2015 in ob zaključku letošnjega izobraževalnega obdobja v Mestni knjižnici Izola z veseljem ugotavljamo, da s programi neformalnega učenja v knjižnici – s študijskimi krožki, borzo znanja, središčem za samostojno učenje, s steno in vitrino ustvarjalnosti – v knjižnici ljudje pridobivajo ustrezne sposobnosti razsojanja, kritičnega mišljenja, znanje o tem, kako se učiti, pa tudi znanje o tem, kako poiskati informacijo, jo ovrednotiti, analizirati, organizirati in kar je najpomembneje – uporabiti v praksi.

Ksenija Orel