Anton (Tona) Puncer je bil rojen 6. 6. 1893 v Podgorju pri Letušu Francu Puncerju in Agnes (Nežki) Puncer, roj. Primožič kot mlajši otrok.
Družina je bila dokaj premožna, a ker sta starša kmalu umrla, so ga kot otroka dali v rejo. Imel je še starejšega brata Alojza, roj. leta 1886, ki je od Puncerjevih tet (nista imeli otrok), ki sta živeli v Podgorju na kmetiji ter se ji je reklo po domače pri Francetu, v dar dobil kmetijo (po dom. pri Plahutih) v Paški vasi. V letih od 1937 do 1939 je bil župan Šmartnega ob Paki (umrl je leta 1939). Imel je veliko družino (od devetih otrok je bilo pet poslanih v koncentracijska taborišča Auschwitz in Mathausen, dva pa v stari Celjski pisker. Štirje se niso nikoli več vrnili domov).
Anton je dobil izplačilo v denarju, ki pa je po prvi svetovni vojni zaradi menjave države in s tem tudi valute povsem izgubil na vrednosti. Zanj si je lahko kupil samo še obleko.
Kot mlad moški je bil visoke, krepke postave in zelo močan, vranje črnih las, oči in brkov. Bil je bil izkušen in daleč na okoli poznan kot zelo dober čevljar. Ker v njegovem poklicu ni bilo dela, se je najprej zaposlil na pošti. Iz Šmartnega ob Paki je s konjem vozil pošto v Zgornjo Savinjsko dolino.
Anekdota
Ko se je Tona nekega dne vračal iz službe domov, so ga na vrhu gorenjskega klanca (ta je na magistralni cesti Velenje-Mozirje, nad vasico Gorenje v občini Šmartno ob Paki) pričakali trije fantje, Letušani, in od njega zahtevali, naj jim da denar ali dušo. Rekel je: »Vam bom dal dušo in vse tri premlatil!« Res se je tako zgodilo. Zamenjali so ga namreč s splavarjem (flosarjem). Ti so običajno imeli ob vračanju s splavarjenja (flosarije) pri sebi veliko denarja. Prosili so ga, naj jih ne zatoži njihovemu očetu. Dal jim je obljubo, da bo njihov »spodrsljaj« zadržal zase.
Tona je v Zgornji Savinjski dolini spoznal Marijo Gros (po dom. Soldatovo Micko), rojeno leta 1890 v Žlaborju 15 pri Nazarjah, staršema Jakobu Grosu in Frančiški Gros, roj. Seničar. Domačiji se je po domače reklo pri Soldatih. Bila je izredno bistro dekle, vpisana v zlato knjigo v Rečici pri Savinji.
Z enaindvajsetim letom je Tona je kot prostovoljec odšel v avstro-ogrsko vojsko. Med vojno, leta 1915, se je rodila prva hči Katarina (Katka). Ker je bil na fronti, se nista mogla poročiti in tako je bila Katka do njune poroke, 8. januarja 1919, nezakonski otrok.
To leto se jima je rodila druga hčerka Marija, Micka. Mlada družina je živela na Marijinem domu v Žlaborju 15 v Nazarjah. Tona se je po prvi svetovni vojni zaposlil kot čevljarski mojster v zadrugi v Nazarjah. Pred preselitvijo v Nazarje je hodil na delo peš čez gorenjski klanec, pa tudi kasneje, kadar je moral na vlak v Šmartno ob Paki.
Leta 1926 so se iz Nazarij preseli v Gavce. Takrat je bila družina že šestčlanska z otroki: Katarino (Katko), Marijo (Micko), Terezijo (Rezko), roj. 1920, Antonijo (Tončko), roj. 1922, Stanislavo (Slavko), roj. 1923 in Alojzem (Lojzetom), roj. 1924.
Tam so Puncerjevi živeli kot prava viničarska družina, domačini so jim pravili „Nograški“ (vinogradniški). Anton je v tem času dobil zaposlitev pri železnici kot progovni oglednik. Marija pa je skrbela za družino in delala kot dninarka na kmetiji svojega svaka, pa tudi pri drugih kmetih.
V Gavcah so živeli do leta 1937, ko so se preselili v Mali Vrh št. 37, nad Šmartnim ob Paki, kjer so imeli v najemu hišo z nekaj zemlje. V bregu so si grizli kolena, saj so morali slednji koš sena in drv znositi k hiši. V hlevu so najprej redili kozo in prašiča, kasneje pa tudi kravo. Vodo za potrebe gospodinjstva pa so morali nositi iz četrt ure oddaljenega vodnjaka.
V tem času so se od skupno desetih rodili še preostali štirje otroci: Maks, roj. 1926, Franc, roj. 1927, Ivan roj. 1929 in Nežka, roj. 1931. Ivan je umrl komaj dvoleten ravno v času rojstva najmlajše Nežike.
Vsi otroci so bili zelo bistri. Družina se je večkrat odpravila na obisk h kmetu Otovniku na vrhu Dobrovelj, tu je Tona preživel otroštvo, kjer so dobili v dar suho meso, bob, maline, gobe.
Železničarji so imeli t. i. “režijske karte” za prevoz z vlakom, enkrat letno pa jim je pripadala brezplačna vozovnica po vsej državi, med drugo vojno celo do Dunaja. Lojze je imel mesečno vozovnico do Celja, kamor je hodil v gimnazijo, Nežka pa do Žalca, kamor je hodila v meščansko šolo. Vsi otroci so bili pred drugo svetovno vojno večkrat na morju, z izjemo najmlajših treh, ki so bili samo enkrat v Splitu.
Družina Puncer ob nemški okupaciji leta 1941 ni bila sprejeta v Heimattbund in tako niso postali državljani Reicha ter tako so bili „Schutzangehoerigi“, manjvredni državljani. Ker so bili temnih las in oči, je morala Marija komisiji dokazovati, da niso Židje, da ne bi dobili rumene zvezde. Tako je bil sin Lojze dodeljen na prisilno delo v Judenburg in Zeltweg v Avstrijo. Kasneje ga je zajela nemška policija in ga vtaknila v celjski Stari pisker. V celici smrti je opazil na steni napisano ime soimenjaka, bratranca Alojza Puncerja. Preseljen je bil v zapore v Maribor, od koder ga je rešil župnik iz Petrovč.
Med drugo svetovno vojno je Tona delal v Avstriji, zadnje leto pa je delal pri železnici v domačem kraju kot obhodnik proge od Šmartnega ob Paki do Šoštanja.
Brat Lojz, ki je imel v lasti kmetijo pri Plahutih v Paški vasi, mu je podaril parcelo v Paški vasi, na kateri sta si Tona in Marija po drugi svetovni vojni zgradila svoj dom, ki je bil po mnogih selitvah njun zadnji.
Tona je umrl leta 1965, Marija pa leta 1971.
Uporabljeni viri:
– Družinska kronika Antona in Marije Puncer, roj. Gros
– Hrani jih za spomin, če me več kdaj nazaj ne bo: Sto spominov ob stoletnici začetka prve svetovne vojne iz Šaleške doline in okolice, uredila Špela Poles in sodelavci, 2014, str. 90-92