Slovenski etnografski muzej, ki kot osrednja slovenska etnološka muzejska ustanova v okviru tekstilne zbirke skrbi tudi za pričevanja oblačilne dediščine, s Preddvora hrani le en prtič in prav nobenega predmeta oblačilne porabe. Preddvor kot bela lisa zeva tudi na zemljevidu oddelka Slovenskega etnografskega muzeja za dokumentacijo, kajti tja se doslej niso odpravile ne terenske ekipe Slovenskega etnografskega muzeja in ne posamezniki, ki bi zanj in za širše vedenje na terenu zbrali pričevanja o nekdanjem oblačenju Preddvorčanov in okoličanov, niti v Slovenski etnografski muzej niso zašle fotografije, ki bi nam pomagale razjasniti predstavo o formalni podobi nekdanjega oblačenja Preddvorčanov in okoličanov.
Predstavitve različnih podob nekdanjega oblačenja Preddvorčanov in okoličanov temeljijo na upoštevanju predmetov in drugih pričevanj, ki jih hrani Gorenjski muzej v Kranju, analizi v različnih delih objavljenega in pri zasebnikih zbranega fotografskega gradiva, upoštevanju ustnih pričevanj Preddvorčanov in okoličanov ter poznavanju obravnavani temi ustreznega primerjalnega gradivo o oblikah oblačenja v obravnavanem času in na obravnavanem prostoru.
Podobo dopolnjujejo izjemno redki pisni viri, ki posredno ali neposredno pričajo o oblačenju v Preddvoru in okolici.
Eno zgovornejših je besedilo iz Potne črtice iz domačije, objavljeno v Slovencu 15. 11. 1883:
»Res, čedno, prav čedno, akoravno hiš ni posebno veliko. Ljudje so bili praznično oblečeni, možki še nekaj v stari kranjski noši, ženstvo pa že manj; videti je povsod, da ljudje segajo po tujem, slabem blagu, doma ga pa ne izdelujejo več. Je že preblizo mesta, če prav je to le pohlevni Kranj.«
