Pričujoča raziskava se nanaša na izvor poimenovanj vodnih površin v občini Celje. Ob predpostavki, da na vsako poimenovanje vsaj delno vpliva narečje, v katerem je ime nastalo, sem se najprej poglobila v jezikovne posebnosti celjskega govora. Preden sem zbrala vsa vodna imena na Celjskem, sem bila namreč prepričana, da bom v njih našla veliko narečnih prvin. Svoje teze žal ne morem potrditi, čemur botrujeta vsaj dva razloga: uradni zapis imen je poknjižen oziroma ime, ki ga uporabljajo prebivalci, ni enako uradnemu imenu.
mag. Andreja Tkalec
Celotno nalogo si lahko ogledate tukaj. V fotogaleriji si lahko ogledate vsa imena s skrajšano razlago.
Študija vodnih imen ali hidronimija ima v onomastiki posebno mesto, saj so imena večjih vodnih tokov relativno starejša kakor krajevna imena. Po rekah se je širila kolonizacija, z njihovo pomočjo so se ljudje orientirali v prostoru. V imenih rek in gorovij so jezikoslovci odkrili ostanke najstarejših naselitvenih plasti, ki segajo vsaj v zahodni, srednji in južni Evropi daleč nazaj v predindoevropsko dobo. Prav tako so v imenih rek pustile svoje sledi vse kasnejše znane ali neznane migracije prebivalstva.[1]
Imenoslovje ali onomastika, tudi onomatologija (gr. ounouma – ime), je jezikoslovna znanstvena veda, del etimologije, ki obravnava osebna imena, priimke, vzdevke, hišna imena. Etnologiji pomaga osvetljevati družinsko, krajevno in družbeno zgodovino.
Etimologíja (grško ἐτυμολογία: étymología < etimon (ἐτυμος: étymos) - resničen, pravi + λογος: lógos – beseda, govor; pojem; misel, razum, mišljenje, presojanje; računanje, veda + pripona ια) je znanstvena jezikoslovna veda, ki se ukvarja z izvorom besed v določenem jeziku.
Pri vodnih imenih govorimo v prvi vrsti o vodnih tokovih; težko si je zamisliti naselje, v katerem ne bi bilo niti studenca ali potoka, tekoče vode. Poleg vodnih tokov pa poznamo v Sloveniji tudi oblike stoječih voda. To so predvsem jezera, ribniki, mlake, močvirja in majhni stoječi naravni studenci (s podzemnimi izvirki), ki na površini ne odtekajo, zaradi njihovih lastnosti pa je treba posebej omeniti tudi slapove, presihajoča jezera, ponikalnice in hudournike.[2]
Vodna imena so velikokrat prenesena na potok ali reko s sosednjih ledin, zato lahko trdimo, da je hidronimija nekakšen prerez skozi celotno onomastiko.[3]
V pričujoči raziskavi sem zbrala vsa vodna imena na Celjskem (imena potokov, rek, ribnikov, jezer, studencev) in razložila njihov pomen. V oklepajih sem dodala fonetični jezikoslovni zapis izgovora.
Imena tekočih voda
Najprej je treba povedati, da je poimenovanje reka slovanskega izvora in zelo staro: reka[4] (f.) ‘flumen’, dem. rečica, adj. rečen, f. –čna; rečišče (n.) ‘rečna struga’; pogosta baza v onomastiki, prim. številna sln. hdrn. Reka, tudi tpn. Cerkljanska Reka, l. 1336 uilla Creycha, l. 1377 Reycha, Brčice < *vъ rěčicě, n. Wertschitz (Ramovš), Rečica, lokalno štaj. in kor. tudi Ročica (pritok Pesnice) < *rečica s prehodom nenaglašenega -e- > -o- v soseščini -r- (Ramovš), Rečnik (pritok zgornje Kolpe). V 16. stol. reka, rika ‘flumen’ (Megiser), v 18. stol. ręka ‘flumen’ (Pohlin), rieka ‘Fluß, Bach’ (Gutsmann).
Prim. stcsl. rěka ‘fluvis, rivus’, sbh. rijeka ‘isto’, hrv. čak. rika, lok. sg. riki, mak. reka, blg. reka, tudi ‘množica’, r. reka, ukr. rika tudi ‘večja količina premikajočega’, br. raka, p. rzeka, č. rěka, slš. rieka, gl., dl. rěka, plb. rakǎ.
[1] France Bezlaj, Slovenska vodna imena, 1. del (A-L), str. 5.
[2] Dušan Čop, Gorska, terenska (ledinska) in vodna imena.
[3] France Bezlaj, Slovenska vodna imena, 1. del (A-L), str. 6.
[4] France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S), str. 168.