Prekmurje in Porabje, do leta 1920 znani kot enovita Slovenska krajina, sta kljub sklepu Trianonske pogodbe ohranjali številne skupne značilnosti tudi po razmejitvi. Resda sta od tistega prelomnega trenutka začeli pisati vsaka svojo zgodovinsko zgodbo, a pisali sta pravzaprav skupno. Močne vezi, ki so ju stoletja družile, pač ne gre tako zlahka pretrgati, pa najsi bo to na ravninskem ali gričevnatem predelu. In prav zato čar skupne Slovenske krajine še danes žari.
Slovensko Porabje je v veliki meri poraslo z gozdom, zato je značilno polikulturno kmetijsko gospodarstvo. Vselej pa je gospodarski razvoj oteževala obrobnost območja in nerazvitost. Do konca druge svetovne vojne so v Slovenskem Porabju živeli pretežno kmetje, ki so se ukvarjali s poljedelstvom, živinorejo in sadjarstvom, zatem pa se je večina mladih zaposlila v industriji v Monoštru, kar je povzročilo velik upad kmetov. Tja do 60. let 20. stoletja, ponekod še dlje, se je vse delalo ročno, toda bili so veliko bolj povezani kot danes, saj je delala vsa družina, na pomoč pa so prišli tudi sorodniki in sosedje. Samo želo je na primer štiri ali pet ljudi, saj je eden kosil, drugi pobiral pokošeno in delal snope, tretji je delal povresla, četrti je vezal snope, otroci pa so pobirali klasje.
Kmetovanje, ki je do modernizacije tehnike zahtevalo veliko napora in truda, je pomembno dopolnjevala obrtna dejavnost. Tisti moški, ki pa niso bili obrtniki, so predvsem pozimi popravljali lesena orodja, izdelovali razne predmete za domače potrebe, za delo na polju in drva za vse leto. Pletli so tudi košare in cekarje, pri čemer so jim na pomoč rade priskočile ženske.
Literatura:
Kozar-Mukič, Marija: Slovensko Porabje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete: savaria Múzeum, 1984.
Mukič, Francek: Slovensko Porabje. Celje: Mohorjeva družba, 1982.
