Digitalna zbirka predstavlja izbor vedut bližnje in širše okolice Celja, ki jih hrani Pokrajinski muzej Celje. Veduta v likovni umetnosti pomeni zvesto po naravi posneta krajina. Predstavljeno gradivo je nastajalo v 19. stoletju za najširši krog ljudi, v prvi vrsti pa so bile te podobe namenjene izobražencem. Kupiti jih je bilo mogoče v knjigarnah, pri založnikih, tudi na stojnicah. Avtorji starejših upodobitev so bili pogosto tuji mojstri, ki so za vedute dobili naročila od založnikov topografij. Tudi mlajše upodobitve so ustvarili skozi naše kraje potujoči tuji umetniki, ki so sebi zanimive prizore posneli kot risbe. Slikar je najprej na terenu izdelal skice oziroma predloge, nato so jih drugi mojstri izjedkali in kolorirali, s čimer je veduta pridobila vrednost. Odtisi pa so lahko ostali tudi črno-beli. Pri nas se je vedutno slikarstvo vidneje razvilo ob koncu 18. stoletja in doživelo vrhunec v 19. stoletju, ko sta se uveljavila jeklorez in litografija.
Predstavljene vedute so nastajale od začetka 19. stoletja do njegovega izteka in pričajo o naravnih lepotah štajerskih krajev, ki so očarale in k ustvarjanju spodbudile tudi tujce. Izbrani primeri prikazujejo še neokrnjene dele narave s prizori manjših in večjih naselij. Pričajo o spremembah, ki jih je prinesel prihod južne železnice, o razvoju industrije, razcvetu turizma in zdraviliških krajev na Spodnjem Štajerskem, predvsem pa v oklici Celja. Vedute na prefinjen način, poleg takrat značilne urbanistično-arhitekturne zasnove naselij in mest, prinašajo vpogled v izginuli svet 19. stoletja.
Štajerske vedute je v drugi polovici 19. stoletja proučeval že arhivar deželnega arhiva v Gradcu Josef von Zahn, sledila sta mu Jože Curk in Adolf Režek, ki sta izsledke objavljala v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja. Pokrajinski muzej Celje pa je v sodelovanju z Zavodom za spomeniško varstvo v Celju leta 1963 pripravil razstavo z naslovom Stare vedute Celja in okolice. Muzejska kustosinja Milena Moškon je leta 1968 v Celjskem zborniku pripravila in objavila tudi katalog vedut v muzejski zbirki, ki je bila pozneje dopolnjena. Slovenske vedute od sedemdesetih let prejšnjega stoletja sistematsko raziskuje umetnostni zgodovinar dr. Ivan Stopar, ki je skupaj s Primožem Premzlom izdal številne publikacije z omenjeno tematiko. Muzejska zbirka se ponaša z nekaterimi redkimi še ohranjenimi primeri, med katere spada reklamni plakat zdravilišča Dobrna Carla Goebla. Posebno mesto v zbirki vedut zasedajo predloge. Nastajale so kot risbe, včasih tudi kolorirane, ali kot akvareli. Nekatere od teh stvaritev so bile predloga za grafične odtise, druge so ohranjene kot enkratne priče naše preteklosti.