Slikarka in oblikovalka.
26. september 1882, Dunaj, Avstrija – 4. april 1962, Radovljica
Vurnikovo ustvarjanje je bilo tesno povezano s Heleno Kottler Vurnik, na Dunaju rojeno in akademsko izšolano slikarko, grafičarko ter ilustratorko. Nista si ustvarila le družine, ampak sta bila nenehno povezana tudi pri snovanju projektov.
Helena Kottler je bila Dunajčanka, ki se je kljub nasprotovanju v družini podala v umetniški poklic. Večina visokošolskih zavodov v njenem času ni sprejemalo žensk v uradne programe, zato je obiskovala tečaje risanja na Grafičnem učnem in eksperimentalnem zavodu in dokončala dunajsko Umetnostno šolo za žene in dekleta. Najprej se je zaposlila kot ilustratorka v lastnem ateljeju, novembra 1913 pa se je poročila z Ivanom Vurnikom in se z njim preselila v Ljubljano.
Vurnikova je bila mojstrica vseh slikarskih in grafičnih tehnik ter uporabne umetnosti, zato so se njene veščine idealno dopolnjevale z moževimi arhitekturnimi projekti. Sodelovala sta predvsem pri delih za cerkvene naročnike in v Vurnikovih prizadevanjih za uveljavitev nacionalnega sloga. Najbolj znamenita dela, ki so nastala v njunem sodelovanju, so preureditev škofovske kapele v Trstu, Zadružna gospodarska banka in preureditev cerkve sv. Petra v Ljubljani. Pri oblikovanju izstopajo njeni mašni plašči. Za komplet Jegličevih ornatov iz leta 1923 je Helena leta 1938 prejela nagrado za umetno obrt v Berlinu.
Helena Vurnik je bila vse življenje v Vurnikovi senci, ni se ji uspelo vključiti v družbo na Kranjskem in svoje ustvarjanje je ob materinskih dolžnostih doživljala kot nenehen pritisk. V Vurnikovi senci je ostala tudi po smrti, saj se dolgo niti ni vedelo, kakšen je njen delež v skupnih projektih. Udarec, od katerega si ni več opomogla, je bila sinova smrt pod streli italijanskih okupatorjev leta 1942. Umrla je po dolgotrajni bolezni leta 1962.
Prvo celovito študijo o Heleni Vurnik je leta 2018 z razstavo in katalogom predstavil kustos Narodne galerije v Ljubljani dr. Andrej Smrekar.
